Če hočem ostati človek

Predvčerajšnjim sem imel post. Že dolgo se postim vsak teden. Prvič sem se s postom srečal, ko sem bil najstnik. Prebiral sem indijsko filozofijo in nekega dne končno dojel. Da obstaja kakovost v mojem življenju, ki jo želim ohraniti za vsako ceno, da je to pravzaprav moja dolžnost, ki jo sprejemam z obema rokama. Zajema občutenje radosti, sočutja do sveta živih bitij, modrost in notranji mir. In da vse to ne pomeni nekakšne po zahodnjaško razumljene nirvane, mirne oddaljenosti od življenja, brezbrižnosti in vseenosti v lotosovem položaju pod kako češnjo. Ne, saj pomeni prav nasprotno: pomeni biti odprt do odprtosti, pomeni imeti odnose z živimi bitji onkraj vsakdanje površinskosti in pomeni skrbeti za drugega. V svetu, kakršen pač je.

Se spreminja svet, kakršen že je, na boljše ali na slabše? Ljudje ponujajo zelo različne odgovore na to vprašanje. Morda je najboljši od njih tisti, ki pravi, da je dolžnost vsakega človeka, da svoj vek preživi tako, da se prebudi in se zaveda, da je svet tako lep kot mizeren. Zapišem lahko tudi drugače. Človekova dolžnost je, da skuša širiti okoli sebe mir in radost do življenja. S tem vpliva tudi na druge ljudi in na njihovo blagostanje. Torej mora najprej poskrbeti zase, za lastno občutenje radosti življenja in miru, za svoje blagostanje.
 
Izziv nikakor ni majhen. Ni namreč lahko čutiti radosti življenja v svetu, v katerem je toliko nasilja, sprenevedanja, neumnosti in trpljenja. Potreben je tudi kognitivni napor, da se človek upira žargonu, ki je vsepovsod, o čemer sem pisal nekaj dni nazaj.
 
Na ljudi, ki uporabljajo žargon, se namreč lahko zanesemo. Taka je neizgovorjena domneva nosilcev žargona. Ta domnevno zagovarja pozitivni odnos do življenja, a ne do katerega koli. Z njim se naslavljajo na naivnost ljudi, ustvarjajo vtis, da natanko vedo, kaj je človek, ki naj bi gledal na svet s svetle strani ter pozitivno mislil in nenasilno komuniciral.
 
Zadeva ni preprosta, kot rečeno. Če hočem ohraniti lastno dostojanstvo, se moram upirati žargonu in ne dovoliti, da me preplavijo toksični egocentrizem, pohlep, medsebojna tekmovalnost, propaganda, politične nebuloze, zloba nekaterih ljudi. Vse to me lahko spreminja v nekaj, kar ne želim biti. Brez upiranja se to lahko zgodi hitro. Potem postanem nekdo, ki se ga sramujem.
 
Natanko v tem smislu ne želim biti kakor vsi drugi. Ne želim, da me pogoltne depresija, trpljenje, ne želim, da izginem v breznu potrošništva in kopičenja materialnih dobrin. Nikoli ne bom pristal na to, da me oropajo človečnosti, občutenja vrednosti, iz katerih se sicer norčujejo. Ne bom odrastel in ne bom se skuliral. Ne bom postal jezen in osamljen, ne bom samodestruktiven, ne bom depresiven, ne bom vnašal strupenih molekul v svoje telo.
 
Sočutje, empatija in čuječnost (MINDfulness) so ideje in so praksa. Omogočajo to, kar prepoznavajo ljudje kot smiselno, globoko in vredno, saj tudi dejansko je. Ni nekaj površinskega, plehkega ali celo nepomembnega. Kot ni nepomembno globoko občutenje notranjega miru in ljubezni do drugih živih bitij.
 
Ne le do ljudi, ampak do vseh živih bitij. Zlahka, zato na primer ne jem mesa. Človek se lahko tako spremeni, da toksičnost ali strupenost sveta nič več ne pride do njega. Ve, da obstaja, pozna in razume jo, lahko jo celo pojasni, vendar ne dovoli, da se nalaga v njem.
 
Ne dovoli, da pride do njega vse to, česar je sicer v izobilju. Vse, kar je narobe, kar je dokazano destruktivno, strupeno in nevarno, vse to, kar tlači k tlom, uničuje duha in ga trga na kose, vse, kar draži, vznemirja, povzroča norost, sproža tesnobo, stres, občutke nesmiselnosti, praznine, trpkosti, grenkobe, žalosti in trpljenja.
 
Vedno bodo obstajali razlogi za trpljenje in vedno bom iskal načine, da jih ne sprejmem. Vedno znova se bom upiral, da bi izgubljal dragoceni čas, ki mi je na voljo, z neumnostmi, z nevarnimi zadevami in s tem, kar drugi ljudje mislijo, da je dobro zame, pa v resnici ne vedo, da ni dobro ne zanje, ne zame in sploh za nikogar.