Čas žetve

Draga Danaja,
 
rekli smo, da bomo proslavili zaključek tvojega študija in doktorski naslov. Jaz že proslavljam. Kot oče, ki ima ta privilegij, da opazuje svoje otroke od rojstva naprej. Spremlja jih vsak dan, radosti se njihovega napredka, z njimi je v težkih trenutkih. Nikoli ne popusti, vztraja v skrbi zanje. Ve, da življenje ni ena sama brezmejna radost. Zlasti pa je presrečen, ko kdo od otrok kaj doseže. Ne mislim na vsebino vsakdanjega žargona, v katerem je uspeh povezan s popkulturnimi vzorci in pričakovanji, s psihopatologijo močne volje, trdega dela in odrekanja, s trpljenjem. Ne, mislim na nekaj, kar združuje visoke etične standarde z duhovnimi dosežki, s kultiviranjem uma. Mislim na strast, s katero živiš, jo deliš z drugimi ljudmi in je kakor vzvod za spreminjanje sveta, čeprav vem, da želiš najprej in bistveno spreminjati sebe.
 
Doktorat znanosti je najvišji formalni izobraževalni dosežek. Doktor znanosti je nekdo, ki je dokazal, da je zmožen raziskovati svet in ga samostojno misliti, ne da bi se pri tem na koga naslanjal. Misliti svet je zahtevno delo, ker je svet tako zelo kompleksen. In čeprav je doktorjev znanosti sorazmerno veliko, niso vsi samostojne osebnosti in niso vsi duhovno zreli. Še manj so vsi modri.
 
Tvoja pot k modrosti je tlakovana z zahtevnim raziskovalnim delom, ki ga povezuješ z oblikovanjem sebe, to pa vpenjaš v koordinate etičnega, ki jih številni ljudje ne znajo niti misliti, kaj šele, da bi jih upoštevali in jim sledili.  
 
Spomin me v trenutku popelje nekaj let nazaj, ko smo sedeli v dnevni sobi na predvečer tvojega odhoda v Edinburg. Čas je minil kot blisk, še čisto malo, pa boš tudi uradno doktorica znanosti, dr. DR, z nekaj objavami v prestižnih znanstvenih revijah. Čas za proslavljanje, čas za šampanjec, čas za vnovični premislek o razmerjih med končnim in neskončnim. Smo predvsem simbolna, duhovna bitja, bitja neskončnega duha, sicer raziskovanje sveta ne bi imelo nobenega smisla. Naj ponovim za Pascalom in Descartesom: sreča je nujno v odnosu z resnico; dobrota se povečuje z vednostjo. Slediš resnici in si dober človek.
 
Pot te seveda pelje naprej. Še bolje: pot tlakuješ s svojim delom. Kam vodi? Cambridge? Tam boš uradno zaposlena čez dva tedna. Harvard? Tam si a visiting scholar. Kam potem? Kdo ve? Vem pa, da bosta resnica in ideja dobrega vedno tvoji zvezdi vodnici.
 
Oče je globoko v sebi mnogo več kot zgolj zadovoljen. Otrok je na pravi pot, si reče, in se zazre nekam v daljavo. Vse je na svojem mestu. Brez pompa in hrupa, življenje teče dalje, svet bo kompliciran še naprej, tvoj kompas pa bo kazal v smeri, ki jo je tako dobro orisal Descartes, ko je predlagal, da bi ego živel in deloval tako, da bi namesto mnenjem sledil razumu in modrosti, zavedajoč se, da je zmožen tako za resnico kot za dobro. Dobro se spominjam, kako sva se nekoč pogovarjala o Descartesu in o njegovem spoznanju, da je bog, ki ga prepoznava razum, Bog kreativnosti, ne Bog odrešitve.
 
V angleščini starši navadno rečejo svojemu otroku I love you, v slovenščini je ta izjava bolj kot v angleščini rezervirana za ljubimce, zato: rad te imam.
 
Tvoj,
Dr. DR