Čas za vzgajanje skupne želje

Na prvi pogled se zdi, da vsak človek ve, kaj želi v življenju; zdi se, da je to tako preprosto dejstvo, kot je preprosta ugotovitev, da nedelji sledi ponedeljek. A tako je le na prvi, naivni, zgrešeni pogled. Potrebujemo vzgajanje pogleda na željo. Zakaj?

To poletje urejam zbornik besedil o egalitarnih simbolizacijah življenja s posebnimi potrebami, ki bo izšel jeseni, uživam v branju in zraven razmišljam, kako preproste so nekatere zadeve, vezane na naravo človekove želje na tem svetu. Mislim na odgovornost človeškega bitja, da v svojem svetu nekaj stori, ne zgolj želi, teka za sanjami in zadovoljuje želje. Čisto natančno: mislim na dolžnost, ki jo ima do sebe, drugih ljudi, življenja in samega sveta. O kateri dolžnosti govorim?
 
Odgovor na vprašanje se mi ponuja tako rekoč sam. Ponuja se mi zlasti zato, ker berem knjigo, pod katero se je podpisala ameriška politična filozofinja Jodi Dean (naslov njene zadnje knjige je The Communist Horizon (Verso, 2018). To ni preobsežna knjiga za lahkotno poletno branje na plaži, je pa dobra, ker je njena vodilna ideja razumljiva čisto vsakemu človeku: ljudje se od nekdaj povezujejo in organizirajo na podlagi skupnih (common, collective) želja, zato ni dobrega razloga, da tega ne bi počeli tudi v bodoče.
 
Če upravičeno domnevamo, da se bodo ljudje povezovali in organizirali svoje delovanje na podlagi skupnih želja tudi v bodoče, potem lahko rečemo: ljudje se končno zavedajo svojih resničnih želja šele, ko spoznajo, česa so si ves čas nezavedno želeli, pa tega niso vedeli. Ljudje se namreč ne zavedajo svojih resničnih želja že kar od rojstva sem. V resnici se morajo šele naučiti želeti, nato pa še naučiti refleksije tako naučenih želja. Torej imajo dolžnost, ki sem jo omenil uvodoma, dolžnost pa tudi ni majhna.
 
Psihoanaliza je zato s svojimi miselnimi orodji izjemno močan podpornik, ko razmišljamo o željah ljudi, o komunizmu in bodočnosti.  
 
Ko se ljudje začnejo močno zavedati svojih želja in njihove resnice, se mora namreč nekaj zgoditi, premakniti. Zakaj se mora?
 
Ker so ljudje pred vpogledom v resnično naravo svojih nezavednih želja nedoletni, kot bi rekel Kant. Nedoletnost pomeni tudi to, da sledijo željam, kot se jih spontano zavedajo, in jih skušajo uresničevati. Ne pomeni, da so povsem zaslepljeni, nevedni in izgubljeni v svetu. Pravzaprav je res celo nasprotno: zelo dobro se zavedajo želja, ki naj bi jih zadovoljili, saj so močno podprte z medijsko propagando, s pomočjo katere jim vsak dan sporočajo, kako zelo pomembno je zanje, da sledijo svojim željam. Ljudje zato množično sledijo enakim in celo istim željam.
 
Torej jim sledijo. Le zakaj jim ne bi?  
 
Ker to niso prave želje, ampak so prikrojene. Zdi se, da so pristne, vendar niso, kajti želje ljudi se morajo prilegati materialnim interesom drugih ljudi, ki imajo veliko denarja.
 
Dokler ljudje sprejemajo prikrojene želje in ne vzpostavljajo kritičnega odnosa do njih, so nedoletni. Želijo, kar je treba želeti, kar je želeno želeti, kar je prav, da želijo, toda to niso resnično njihove, pristne želje.
 
O takih željah govorimo šele tedaj, ko se človek resno vpraša, ali čisto zares hoče želeti, kar želi, kar domnevno želijo tudi drugi. Ko se tako sprašuje, se pravzaprav že upira, saj je razumno bitje, ki lahko spozna resnico lastnih želja, se pravi pogoje, pod katerimi se je naučil želeti, kar je domnevno treba brez spraševanja želeti.
 
Na tem kraju pa trčimo ob oviro, ki nikakor ni majhna. Na splošno lahko rečemo: ko se začnejo ljudje kot razumna bitja obnašati refleksivno, ne refleksno, se začnejo nekatere zadeve spreminjati.
 
Celo nekateri ekonomisti se pridružujejo spoznanju, pod katerega so podpisani številni psihologi, da je mogoče spreminjati občestveno življenje le, če spreminjamo to, kar se v žargonu imenuje zaprti um (closed mind-set). Težava takega razmišljanja je, da spreminjanje družbe ni psihološka ali kognitivna zadeva, obstaja pa povezava med človekovim odnosom do lastnih želja in rabo uma, kajti brez nje ni mogoč noben vpogled v resnico nezavednih želja.
 
In kaj pomeni zaprti um? To je izraz za razmišljanje ljudi, ki ne pozna in tudi ne prenese alternative. Razmišljanje je samo sebi zadosti, samo sebe potrjuje in se prek povratnih zank vedno znova zapre vase, zato deluje zelo stabilno, včasih pa tudi prepričljivo.
 
Glavno vprašanje pri tem je tole. Zakaj bi imeli ljudje zaprt um? Eden ključnih odgovorov na vprašanje je: zaradi materialnih interesov. Ni nujno, da samo zaradi njih, so pa materialni interesi gotovo močan dejavnik.
 
Spreminjanje uma je zato trd oreh. Problem ni le psihološki, kot rečeno, temveč je tudi psihološki. Materialnih interesov ljudi ni mogoče zlahka spreminjati že zato, ker je vključen denar, tega pa je tako rekoč po definiciji vselej premalo zanje. Če se zdi, da je psihološke probleme laže reševati kakor materialne, je to zgolj iluzija, saj so neločljivo prepleteni. Spreminjajte ene in nujno boste trčili ob druge.
 
Jodi Dean zato upravičeno reče, da se ljudje ne morejo spontano napotiti k boljši družbi, to lahko naredijo le organizirano. Organizirajo se lahko sami, pri tem pa je eden nujnih prvih korakov vpogled v naravo želje, ki privede do ugotovitve, da imamo ljudi pristne skupne (common) želje, ki bodo prej ali slej še močneje kakor danes aktualna protiutež skupnim problemom, ki jih je letošnje vroče poletje zaradi globalnih podnebnih sprememb še povečalo.
 
Jutri začenjam brati knjigo z naslovom We're Doomed. Now What?, ki jo je spisal ameriški publicist in avtor Roy Scranton, julija letos pa je izšla pri založbi Soho Press. Veselim se dobrega branja, obenem pa me skrbi, kakšna bo bodočnost v luči zapisanega.