Čas za refleksijo in manifest

V vsakdanjem življenju ni veliko časa za refleksijo. Vtis je celo, da refleksije ničesar ne spremenijo, da so nepotrebne, nekoristne, odveč; številni ljudje zanje ne marajo. A kaj sploh je refleksija? Naj najprej povem, da nima nobene zveze niti z refleksi niti z zrcaljenjem. Refleksi so samodejni odzivi, vedno enaki, zrcaljenje zgolj vrača iste podobe. Refleksija je zato nekaj drugega. Še najmanj zveze pa ima s protestniki, ki so vedno znova zgolj proti nečemu, manj pa znajo povedati, za kaj so, kaj bi radi, kaj želijo uresničiti.

Ključno je natanko ugotavljanje, da je mogoče nekaj drugega. In pandemija koronavirusa nam je dejansko omogočila čas za refleksijo. To še ne pomeni, da se je vsakdo lotil refleksije, pomeni pa, da bi se lahko odprle nove možnosti, povsem nove in drugačne priložnosti za skupno življenje. Lahko bi nastal nov manifest.
 
Refleksija namreč pomeni, da si človek zastavi vsaj eno dobro vprašanje o lastnem zaznavanju in razumevanju realnosti. Da ne enega ne drugega ne sprejema brez zadržka, temveč se vpraša, ali mora oboje res biti tako, kot je, kot se zdi, da je.
 
V psihoanalitičnem procesu obstaja logični čas, trenutek, ko postane odločilno preprosto vprašanje: Kaj (v resnici) želiš? To je izjemno pomembno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti. Psihoanaliza pravzaprav ni možna brez tega vprašanja in odgovorov nanj.
 
Človek namreč lahko vse življenje živi, ne da bi si enkrat samkrat zastavil zapisano vprašanje. Lahko živi, kot misli, da zares želi, v resnici pa živi, kot pričakujejo drugi ljudje, kot je v navadi, kot se spodobi, skladno s prevladujočimi pričakovanji, ki so lahko njegovi ali pa so povsem odtujeni od njegove resnične želje; lahko je tudi večno proti nečemu in nikoli za nekaj.
 
Vprašanje je torej zares pomembno. In ko se začnem spraševati, kaj v resnici želim, se lahko zgodi, da se zavem, da že vse življenje sprejemam pričakovanja in želje, potrebe in interese drugih ljudi, svojo željo pa nenehno odrivam, češ da ni tako zelo pomembna.
 
V resnici pa je ravno nasprotno. Vprašanje o resnični naravi posameznikove želje je namreč začetek obsežnega razmišljanja o smislu in pomenu eksistence, življenja in vsega, kar ga tvori. In nihče ne more reči, da za človeka ni ključno doživljanje smisla in pomena.
 
Ko govorimo o lepši prihodnosti, o boljšem življenju, mislimo na pomen in smisel življenja. Samo kopičenje dobrin ne nosi s seboj pomena in smisla; ne nosi ga niti denar. Le človek daje pomen in smisel svojemu življenju. In ker nihče ni otok, se lahko zgodi, da se v kratkem obdobju številni ljudje po vsem svetu sprašujejo, kaj zares želijo, kako bi zares radi živeli, kakšen je smisel in pomen tega, kar sicer delajo iz dneva v dan.
 
Obstaja možnost refleksije na svetovni ravni. In ta vselej pride v obliki idej. Vedno so najprej (nove) ideje, ki jih omogoča refleksija.
 
Refleksija je proizvodnja novih idej o pomenu in smisla tega, kar je.
 
Nove ideje se lahko širijo od ust do ust, od posameznika k drugim posameznikom. Lahko se širijo globalno. Mislim na globalno družbeno opolnomočenje ljudi. Mislim na pogoje za življenje osmih milijard ljudi na majhni Zemlji s končnimi količinami fosilnih goriv in sistemom, ki ga podnebne spremembe oblikujejo na način, za katerega bo prej ali slej jasno, da ga ljudje ne obvladujejo in ne morejo spremeniti tako, da bi povečeval blagostanje.
 
In če ne povečuje blagostanja, govorimo o stagnaciji ali celo nazadovanju. V naravi človekove želje pa je nekaj drugega, zares drugačnega.