Čas za prijatelje

Za prijatelje si je treba čas vzet', poje pesnik. Vsak prijatelj je kajpak družbeno bitje, to dejstvo pa nam pomaga razmišljati o spremembah družbenega življenja, če si ljudje zares vzamejo čas za prijatelje, če ustrezno razumejo sam pojem prijateljstva. Začetna ideja nas tako lahko pripelje zelo daleč. Kaj torej pomeni biti prijatelj?

Naj začnem razmišljati na drugem koncu, saj se že leta dolgo srečujem z ljudmi, ki jih pogosto ravno nočejo imeti za prijatelje in so deležni različnih oblik izključevanja iz družbenega življenja. Na tem koncu je dobro začeti zato, ker je prav tako jasno, da potrebujemo družbene spremembe v imenu prijateljstva.
 
Izključevanje ljudi iz družbenega okolja moramo ustrezno razumeti. Ne pomeni namreč odsotnosti odnosov do ljudi, ki jih izključujejo, temveč pomeni, prav nasprotno, zelo poseben, specifičen odnos do njih, ki ga ohranjajo pri življenju in celo negujejo. Biti hendikepiran zato pomeni biti prepoznan kot tak, pomeni biti vključen v družbeno življenje kot hendikepiran; včasih pomeni biti vključen prav kot izključen, drugačen, hendikepiran, kot nekdo torej, ki ga občestvo kot celota, paradoksno, potrebuje za svoj obstoj.
 
Podobno lahko rečemo za odnos do tujcev. Tujci niso ljudje, do katerih nimamo nobenega odnosa, temveč so ljudje, do katerih imamo poseben odnos – na primer tak, da jih ne maramo, da ne želimo imeti z njimi nobenih stikov, da želimo, da ostajajo tam nekje daleč. Lahko imamo močan interes zanje, zato želimo, da so njihove identitete natančno določene, da so torej tujci, kot jih razumemo sami, da torej niso naši, da niso taki, kot smo sami.
 
Tako razmišljanje pa nas hitro privede do vprašanja, kakšno bi bilo življenje v družbi, v kateri ne bi bilo izključevanja ljudi, v kateri bi prevladovala družbena pravičnost, kjer sploh ne bi bilo naših in vaših, ljudi, kot smo mi, in ljudi, ki so nekaj drugega, ki niso čisto ljudje. Kaj torej povezuje ljudi v pravični, odprti družbi? Je taka družba sploh mogoča?
 
Nekaj jih kajpak mora povezovati, saj sicer ne moremo govoriti o odnosih. Lahko nadaljujemo z razmišljanjem, verujoč, da je tako občestvo vendarle mogoče, saj so ljudje zmožni zanj.
 
Dolga tradicija moralne filozofije in razmišljanj o naravi etičnosti nam ponuja v razmislek idejo o zmožnosti človeškega bitja, da se postavi na kraj katerega koli drugega človeka in presoja svet okoli sebe skozi njegove oči, kot se reče. Ljudje zato lahko razlagajo svet okoli sebe na drugačne načine, kot so navajeni, kar pomeni, da ni nujno, da se vselej enako, refleksno odzivajo na dogajanja in drug na drugega. Lahko uporabljajo metakognitivne zmožnosti in jih postavijo pod vprašaj ali pa preprosto razmišljajo, kot razmišljajo drugi ljudje, da se soočijo z razliko. Vprašanje je, zakaj se to ne dogaja pogosteje, kot se, saj je vsak človek zmožen za metakognicijo.
 
Postavljanje sebe na kraj drugega je vsekakor produktivno in zelo dragoceno že zaradi razlike, kot rečeno. Ne pomeni, da brezpogojno sprejmemo mnenja drugega človeka, še manj pomeni, da se poistovetimo z njim. Pomeni le, da pogledamo na svet okoli sebe na drugačen način, da torej ustvarimo razliko; tak je minimalni dispozitiv. 
 
In če se enako zgodi tudi na strani drugega človeka, sledi natanko to, o čemer je nekoč razmišljal Adam Smith, ko je dejal, da je taka vzajemnost prijazna do enega in do drugega človeka, da prinaša vzajemno zadovoljstvo.
 
Nikakor ne pomeni harmonije med dvema človekoma, saj se lahko povsem razhajata v pogledih in mnenjih, toda kljub temu lahko govorimo o zadovoljstvu. Človek je zmožen biti zadovoljen tudi tedaj, ko se ne strinja z drugim človekom in se ta ne strinja z njim. Ne vodi vsako nestrinjanje v konflikt, spor ali prepir; lahko vodi k vztrajanju v razliki in k zadovoljstvu zaradi nje.
 
Take medsebojne odnose zato velja negovati, kultivirati in krepiti, saj so v korist vseh in vsakogar. Prepoznavanje ali pripoznavanje (recognition) še ne pomeni strinjanja, pomeni pa, da človek sprejema drugega človeka kot takega, kot drugega, drugačnega, saj enak niti ne more biti; torej sprejema samo razliko in se zaveda njenega pomena za kakovost življenja.
 
Pa vendar lahko govorimo celo o harmoniji. Govorimo o harmoniji različnosti in medsebojnega pripoznavanja; govorimo o harmoniji sprejemanja različnosti, kultiviranja različnosti in ohranjanja različnosti. Pri tem se vsakdo zaveda, da vsakdo presoja druge ljudi, da se vsakdo zaveda, da vsakdo presoja druge ljudi. V tem je radost metakognicije; ljudje jo uporabljajo zlahka, ker so možgani zmožni zanjo.
 
Ljudje skušajo razumeti druge ljudi in razumejo, da drugi skušajo razumeti njih in njihovo razumevanje drugih ljudi. Za možgane tako razmišljanje ni noben problem, za zavest na žalost pogosto je.
 
Vsak človek si torej lahko v svoji domišljiji, v svoji duhovni prostranosti predstavlja, zamišlja drugega človeka, druge ljudi in njihove načine zamišljanja drugih ljudi, vključujoč njega. Obstaja pomembna razlika med metakognitivno rabo imaginacije, razumevanjem drugega, na primer tujca, in sprejemanjem drugega človeka kot drugačnega.
 
Veliko naredimo že, če uporabljamo imaginacijo, če skušamo razumeti svet okoli sebe, kot je opisano. Ljudje pa običajno ob morebitnih srečanjih s tujci takoj pomislijo, da jih morajo sprejeti, zato jih navadno takoj zavrnejo, ker se čutijo ogrožene, ker se spontano sproži njihova paranoidnost in ideja, da jim bodo nekaj vzeli, če jih bodo spustili blizu. A kot rečeno: razumeti drugega še ne pomeni sprejeti ga v svoj dom in skrbeti zanj.
 
Pomembno je tudi tole spoznanje. Ko si predstavljamo ali zamišljamo, kako razmišlja drugi človek, si predstavljamo ali zamišljamo socialno oziroma družbeno življenje, odnose, ne le tega ali onega posameznika, kot bi bil atom, ločen od drugih atomov. Lahko si predstavljamo, kakšno je družbeno življenje iz perspektive drugega človek ali drugih ljudi. Nihče ne more reči, da to ni mogoče.
 
Lahko celo rečemo, da smo ljudje vselej že družbena bitja, kar pomeni, da si vselej že predstavljamo družbeno življenje, tudi iz perspektive drugega človeka ali drugih ljudi. Zakaj je potem med ljudmi toliko brezbrižnosti in zavračanja tujcev, izključevanja hendikepiranih ljudi in tribalizma?