Čas za novo družbo

Naslov zapisa je revolucionaren, a to ne more biti presenečenje; ne bi smelo biti. Argumentov zanj je namreč več kot dovolj. Že nekaj časa je tako. Ni treba nazaj do Marxa, saj zadošča razumevanje aktualnih podnebnih sprememb in pandemije koronavirusa. Objektivni podatki o dogajanjih in procesih so neizprosni, kdor razume eksponencialno funkcijo, ve, kaj se dogaja in kaj se še bo dogajalo. Ve zlasti, da podnebne spremembe niso počasno, linearno spreminjanje, zaradi katerega bi bili lahko mirni do leta 2100, temveč so procesi, ki jim v določenem trenutku sledijo nenadne, abruptne spremembe, ki jih sicer ne moremo natančno predvideti, zato pa vemo, da se bodo gotovo zgodile. Čas za novo družbo je zato tudi nemogoč čas. Možno je namreč, da časa za počasno izgrajevanje nove družbe kratko malo ni več dovolj. Abruptne podnebne spremembe bodo nenadoma spremenile koordinate življenja velikega števila ljudi, zato bo potreba po novi družbi aktualna in pereča brez mahanja z Marxovim Kapitalom v roki. Če bomo hoteli preživeti, to pa bomo zagotovo želeli, bomo preprosto prisiljeni ustvarjati novo družbo pod drugačnimi pogoji, v bistveno drugačnih okoliščinah. Trenutno se še lahko pregovarjamo, ali jo res potrebujemo ali ne, lahko modrujemo, kako jo zgraditi, če se strinjamo, da je napočil čas zanjo, toda že jutri bo povsem drugače. Modrovanje bo odveč in bo nesmiselno, celo absurdno. Preseganje usode podnebnega zloma bo takrat samoumevno in zelo očitno, nekateri ljudje pa bodo za nazaj ugotavljali, kaj vse smo zamudili, ko je bilo še dovolj časa za izgradnjo nove družbe. Zdelo se bo, kot da ljudje nujno najprej potrebujemo zlom, da bi se šele kasneje ovedli, kaj smo spregledali in kaj vse smo neracionalno zanikali. Na predavanju 3. decembra bom tako izpostavil pomen nove generacije mladih ljudi, ki se bodo morda obnašali bistveno drugače kot pripadniki starejših generacij. Zamišljanje novih prihodnosti je namreč bolj naloga mladih, kot pa je naloga starih, kar je prišlo do izraza zlasti nedavno v Glasgowu, kjer so starci pripovedovali pravljice mladim, ti pa so jim odgovarjali bla, bla, bla.

Morda bo vse skupaj prišlo do še večjega izraza naslednje leto, ko bo podnebna konferenca v Egiptu, kjer se bo zastavilo pomembno vprašanje, ali bo lahko civilna družba sploh prišla do besede. Čisto mogoče je, da ji bosta vojska in policija to preprečili.
 
Demokracija bo zato na resni preizkušnji, toda na preizkušnji je že danes. Predvsem mladi ljudje, ki bodo šele postali delavci, se namreč trudijo, da bi naredili čim boljši vtis na bodoče delodajalce, zato skušajo razviti čim več spretnosti in veščin, da bi bili sprejeti na delovna mesta. Hvalevredno početje pa ima nujne posledice, ki niso tako svetle.
 
Prizadevanja, da bi imeli čim več spretnosti, znanja in veščin za bodoče delodajalce, pomenijo namreč zadovoljevanje zahtev teh, ki imajo v rokah kapital in dostop do njega. In če ima Yanis Varoufakis prav, ko govori o spreminjanju kapitalizma v tehnofevdalizem, vse to se dogaja pred našimi očmi, le da tega ne vidimo, ker potrebujemo nove koncepte, brez katerih ne moremo videti sprememb, potem je tale zapis še pomembnejši, ko se bomo čez leta ozirali nazaj in ugotavljali, kaj vse se je dogajalo, pa se nam ni niti sanjalo, da se je.