Čas odraščanja

Nekateri politiki, na primer britanski premier Boris Johnson, pravijo, da je človeštvo kakor najstnik, ki je končno odrasel ali pa je vsaj napočil čas, da odraste – in začne poslušati znanstvenike. Komu to pripoveduje? Drugim politikom. In kaj naj bi pomenilo, da je napočil čas, ko je treba odrasti? Kdo naj bi zares odrasel? Najprej tisti, ki vladajo temu svetu, bi smeli dodati. In kaj bi se zgodilo, če bi prisluhnili še filozofom, ne le znanstvenikom? Najprej bi nekaj spoznali. In zaenkrat še ne dvomimo, da zares želijo spoznati.

Spoznali bi materialistične pogoje človeških eksistenc in jih dojeli. Prepoznali bi tudi materialistične pogoje ideoloških praks, ki jih sicer zastopajo s svojim delovanjem in javnim nastopanjem. Končno bi razumeli, da razum ne more narediti realnosti popolnoma transparentne. Potem bi znova razmislili, kakšna je resnična narava razlike med pojavi in objektivno realnostjo, kakršna je sama po sebi.
 
Vesolje zgolj je. Nič ne miruje. Vse se nenehno premika. Naravni zakoni so povzročili njegov nastanek in ga razvijali do današnjega dne. Tudi v prihodnje bo enako. Matematika nam omogoča razumeti jih in jih opisati. Ne potrebujemo čudežev in Kreatorja.
 
Če bi to zatrdil v srednjem veku, bi se moje življenje hitro sklenilo. Morda bi mi kdo zapičil pero v arterijo, da bi izkrvavel. Ali pa bi našli kak drug način, da me spravijo s spoti; lahko bi me živega zakurili, kot so zakurili Giordana Bruna. Dvomim, da bi imeli zaradi tega slabo vest. Ali da so jo imeli, ko je Bruno prenehal dihati.
 
Tudi galaksije se premikajo. Včasih se kakšna premika proti drugi – na primer Andromeda proti Mlečni cesti in ta proti Andromedi. Nekega dne v prihodnosti bosta trčili. Naredili smo že simulacije trčenja – spektakularno.
 
Vse to kajpak nima nobene zveze s postmodernizmom. Sam sem dovolj star, da lahko na zanimiv način pričujem za vprašanje, kako se je vse skupaj sploh začelo. Zakaj je bil svet nenadoma tak, da je bil izraz postmodernizem vsaj na prvi pogled smiseln? In zakaj je danes ta izraz tako osovražen, zakaj je postala zmerljivka?
 
Zgodil se je premik, nekaj se je prelomilo. Sicer ne bi imelo nobenega smisla uporabiti predpone post pred izrazom modernizem. Kaj se je prelomilo, o kakšnem premiku govorimo? Svet je bil, objektivno vzeto, enak kot prej. Ali pač ni bil?
 
Spomnim se, kako pogosto je bila takrat v obtoku slavna Marxova izjava o spreminjanju vsega trdnega v prah. Mislil je kajpak na kapitalizem, ta neverjetno dinamični sistem, ki spreminja vse. Spreminja tudi sebe, kar pomeni, da spreminja tudi načine, kako vse spreminja. Je to značilno za postmodernizem?
 
Je, toda obenem je značilno tudi za kapitalizem, ki ni magično vzniknil leta 1980. Morda se je zgodilo tole.
 
Obstajali so delčki sveta, obstajala so področja, kjer se je bilo še mogoče upirati kapitalizmu – na primer maj '68. Takrat je imel upor še smisel in pomen. Obstajalo je namreč nekaj, kar je bilo mogoče določiti in proti čemur je bilo mogoče nastopati.
 
Potem se je počasi spreminjalo vse tako, da je danes vse povsod  in ves čas. Ves svet se je spremenil. Postal je Ves in v njem je povsod ves čas vse. Vse je na voljo, vse je na voljo ves čas in vse je na voljo vsepovsod. Spremembo dobro ponazarja stari oglas za neko potovalno agencijo: kamorkoli se odpravljate, smo mi že tam, kamor želite priti.
 
Je potemtakem moje pisanje postmoderno? Zagotovo ni. Prepričan sem, da je svet Ne-ves in da obstaja Ne-vse. Stari, dobri Lacan me je v to prepričal.
 
Ne, prepričal sem se sam.