Čas je denar

Mi je oni dan mimogrede navrgel sotrpin. Izjava je kajpak puhlica, pa vendar želim o njej spregovoriti. Razlog je precej preprost: puhlici bi rad zoperstavil izraz spominjati se pomeni boriti se. Za kaj? Za komunizem ali skupno življenje v odprtosti do odpiranja.

Če je čas denar, je življenje posameznika v hipu zelo zaprto in natančno določeno. Določeno je lahko tako zelo, da postane človek obseden. Pred časom se je javil človek, ki mi je povedal, kako to poteka v njegovem vsakdanjem življenju. Na kratko: treba je delati, delati in potem je treba delati še veliko več časa. Ker je čas denar, je, logično, potem tudi denarja veliko. Lahko ga je zelo veliko. Lahko ga je tako veliko, da se človeku začne mešati, ker ne ve, kaj naj počne z njim. In ima kup težav, ker premalo spi, saj je spanje zapravljanje sicer dragocenega časa, ki je denar.
 
Spati pa je vseeno treba. Taka je naravna zakonitost, ki je niti neoliberalne puhlice ne morejo zaobiti. Kdor ne spi vsako noč, ima v kratkem času veliko težav. Potem tudi denar, ki je čas, ne pomaga.
 
Spominjati se pa pomeni predvsem brati knjige in razmišljati o tem, kar so naši predniki že vedeli, pa smo po nemarnosti pozabili, če smo sploh kdaj vedeli. Družbena amnezija je namreč velika in sprotna, kot bi nemara dejal Russell Jacoby.
 
Leta 2009 smo lahko zasledili tole novico: v Moskvi so 19. januarja ubili Stanislava Markelova in Anastasio Baburovo. Ubil ju je ruski nacionalist Nikita Tikhonov. Markelov je bil odvetnik, Baburova je bila aktivistka in novinarka. Zakaj bi nas danes, deset let pozneje, ta novica, ki danes seveda ni novica,  sploh zanimala?
 
Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je sorazmerno preprost. Danes so nacionalizmi po vsem svetu močnejši kot pred desetimi leti. America first, slogan aktualnega ameriškega predsednika, je dober primer. Morda pa je še boljši odgovor na vprašanje tale.
 
Današnji nacionalizmi, povezani z desničarskim populizmom, so vse bolj prepleteni z nečim, kar je sicer organski del neoliberalizma, zato so izjemno, izjemno močni.
 
Temeljna ideja neoliberalnih reform, ki so se začele dogajati po letu 1980, je namreč menedžment. Na kratko: življenje posameznikov in občestev je nekaj, s čimer lahko upravljamo. Upravljajo kajpak predvsem menedžerji, ki so šolani za tako delovanje, in se na upravljanje tudi spoznajo.
 
Upravljanje z eksistencami ljudi pomeni, da ti počasi začnejo verjeti, da je življenje in vse v njem projekt, v katerega je treba vlagati. Tako vlagajo vase, v svoje zdravje, v delo na sebi, v poklic, v prihodnost, v lastne otroke, v avto, hišo, počitnice, v karkoli.
 
Upravljanje z življenjem se vse bolj prepleta z nacionalizmi tako, da tudi slednji postajajo nekaj, s čimer je mogoče upravljati.
 
Upravljanje z nacionalizmi združuje sodobne tehnologije, predvsem medijske, s popularno psihologijo in spoznanji s področja nevroznanosti. Učinki so takojšnji in jih lahko prepoznamo.
 
Prvič. Ustvarjanje podob. Sem sodijo podobe pristnih državljanov – na primer delovnih, poštenih in ubogljivih Slovencev oziroma Slovenk. Drugič. Upravljanje z idejami, da so desničarki nacionalisti inteligentni ljudje, ki ponujajo ljudem inteligentne ideje. Te so prikrojene okusu navadnega državljana, kar pomeni, da so očiščene tujk, nerazumljivih levičarskih besed, preproste, lahko razumljive in blizu srcu navadnega človeka. Tretjič. Ustvarjanje ozračja, v katerem ljudje v drobovju čutijo pomen pripadnosti skupnemu občestvu, domovini ali očetnjavi, tradicijam in izbranemu, očiščenemu kolektivnemu spominu.
 
Natanko med te koordinate se umešča vrednost in pomen medsebojnega tekmovanja in sovraštva do tujcev, do drugih in drugačnih ljudi, ki nam zaradi svojega nenaravnega in nepristnega življenja lahko ogrozijo skupinski užitek, zato jih je treba ustaviti tam doli na meji ali pa izgnati, če so mejo slučajno že prestopili.  
 
Zakaj je torej spominjanje potrebno? Ker nas zgodovina uči, kakšne so posledice takega skupinskega uživanja, življenja in delovanja, obenem pa nam pomaga prepoznati in razumeti pot, ki vodi v pogubo.
 
Če nič drugega, zaradi vednosti nanjo vsaj ne stopimo.