Čas hitro beži in o lajni

Svetovna zdravstvena organizacija je končno razglasila pandemijo koronavirusa. To bi morala storiti že prej, saj je dogajanje ustrezalo definiciji pandemije, toda panika ni potrebna, saj vemo. Podobno se bo zgodilo na gospodarskem področju. Le nekaj vrhunskih ekonomistov te dni opozarja, da je nova svetovna recesija zelo verjetna (highly probable), medtem ko vsi drugi mirijo, češ da panika ni potrebna. Kaj se torej dogaja? Medtem ko se objektivna realnost spreminja po zakonitostih, ki jih poznamo in jih lahko opišemo, se oblastniki in mainstream ljudje obnašajo, kot da živijo v drugi realnosti in kot da bo svet kaj drugačen, če se bomo vsi obnašali, kot da živimo v drugem svetu. To je namreč neobstoječi svet, tega sveta sploh ni, je čista fikcija. Hočejo torej, da verjamemo v pravljice in fikcije. Kot da smo nedoletna deca. Cena, ki jo bo treba plačati, bo visoka.

Ni dolgo, kar smo pisali leto 2008, zaverovani, da bo vse ves čas raslo, saj so nam govorili, naj sanjamo in verjamemo, da vse raste. In je počilo, elita pa se je vedla, kot da je presenečena, kot da se je zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega. Potem je bilo veliko zategovanja pasov za rajo, pa reševanja bank in korporacij, ki so prevelike in preveč elitne, da bi padle. Znana zgodba. A scenarij se bo v kratkem ponovil. Kot da se nismo naučili prav ničesar. Ali pa se nismo hoteli.
 
Spopadanje vlad vsega sveta s koronavirusom je zelo dober simptom. Po eni strani namreč vsakdo lahko spremlja, kako hitro in kako obsežne ukrepe je mogoče sprejeti, ko udari smrtonosni virus; kot bi mignil, je mogoče zapreti meje in postaviti celotno državo v karanteno. Zgolj peščica ljudi se vede neodgovorno, te dni na primer hodijo smučat v Italijo, ker je smučanje ponekod zastonj, toda velika večina ljudi se pridno drži navodil strokovnjakov in vladnih ljudi, nikjer ni nobene panike. Bržčas ni težko ugotoviti, da je grožnja s sicer nevidnim virusom velika, očitna in neposredna. In ker noben človek, če odštejemo nekaj samomorilcev, ne želi kar takoj umreti, zadeve delujejo.
 
Ko pa pomislimo na veliko nevarnejšo in obsežnejšo grožnjo, ki jo predstavljajo podnebne spremembe, je nenadoma čisto drugače. Medtem ko nihče ne zanika obstoja očem sicer nevidnega virusa, je še vedno mogoče trditi, da so zelo opazne podnebne katastrofe zgolj normalen naravni pojav, zaradi katerega panika ni potrebna, ali pa reči, da je vse skupaj le potegavščina, kot bi rekel ameriški predsednik Trump, ki pa kljub temu lahko resno računa, da ga bodo volivci vnovič izvolili in mu podelili še en štiriletni mandat! Res se dogajajo nore reči na tem svetu.
 
Na tak način ne bomo mogli zavarovati in ohraniti družb, ljudi, ki jih tvorijo, še celo kapitalizem bo v zelo hudih škripcih.
 
Pozivanje, češ da potrebujemo ambicioznejše projekte, več denarja za spopadanje s podnebnimi spremembami, je že dolgo kot dim v vetru. Kljub temu da je to edina pot, se ne zgodi kaj dosti. Alternative ni, toda večina ljudi se ne zgane. Človeška mizerija se povečuje z vsako naslednjo podnebno katastrofo, pa še vedno nič.
 
Lahko bi se zgodilo zelo veliko, a se verjetno ne bo. Virus bomo zaustavili v kratkem času, podnebne katastrofe pa bodo vse hujše, ker bomo pokurili še veliko več fosilnih goriv, namesto da bi jih takoj prenehali kuriti. Globalno gospodarstvo kajpak potrebuje fosilna goriva, saj se brez njih zelo hitro ustavi.
 
Čeprav bomo virus zaustavili, bo gospodarska škoda velikanska. Christine Lagarde, predsednica Evropske centralne banke, je tako včeraj z dvignjenim prstom in s široko odprtimi očmi pozvala vso evropsko elito, naj takoj ukrepa, kajti v nasprotnem primeru se ne bomo izognili krizi, kakršna se je zgodila leta 2008.
 
Ni pa gospa povedala vsega. Reči bi namreč morala tole. Gospodarstvo bo zelo prizadeto, vendar ga bomo s pomočjo bank in držav reševali. Navadni ljudje pa bodo zategovali pasove, saj so že navajeni. Nanje se ne bo obrnil nihče; postavljeni bodo pred gola dejstva in ubogati bodo morali. Kot vselej.