Brezkompromisno do konca

Neproduktivno je primerjati Putina s Stalinom. Časi so se namreč spremenili. Putin je sodobni človek, medtem ko je bil Stalin zastarel že v času, v katerem je živel. Putin je sodobni problem, ki ga moramo misliti s sodobnimi miselnimi orodji. Terja nove rešitve, ne starih. Te ne bi bile produktivne, če bi jih uporabili. Lahko smo osupli in zgroženi nad vojno, ki jo je sprožil, toda naša osuplost in zgroženost ne rešujeta problema, ki se imenuje Putin. Ta je brezkompromisni človek, kakršen je bil tudi Stalin. Zaradi njegove brezkompromisne drže je Ukrajina v resnih težavah, toda tudi Ukrajinci in Ukrajinke znajo postati brezkompromisni. Na televiziji sem včeraj videl posnetek, na katerem goloroki državljani s svojimi telesi ustavljajo ruske tovornjake, ki so se končno preprosto obrnili in odpeljali, od koder so prišli. Obenem sem se spomnil nekaterih prizorov iz mladosti, ko sem gledal posnetke iz Vietnama, na katerih so goloroki prebivalci ustavljali ameriške specialce. Ti so nazadnje odšli iz Vietnama, poraženi in osramočeni pred zgodovino. Amerika si zaradi tega še dolgo ni opomogla. Boj v Ukrajini bo trajal, dokler Rusi ne bodo odšli domov. Cena, ki jo bodo plačali prebivalci Ukrajine, bo kajpak strašna. Zaradi napadalčeve brezkompromisnosti, ki ni nič drugega kot sodobna blaznost.

V njej je nekaj temnega in zloveščega. Rusija ima velikanske zaloge fosilnih goriv, ki pa jih svet ne potrebuje več, če sploh še obstaja dovolj časa za rešitev civilizacije pred podnebnimi katastrofami. Ima tudi oligarhe, ki so nagrabili orjaške količine premoženja, a te nimajo v sodobni miselnosti mladih popolnoma nobenega smisla. Kopičenje denarja in zlata in draguljev in vsega drugega je primitivno in groteskno, absurdno in povsem neskladno z vsakim resnim razmislekom o smislu in pomenu človeške eksistence na tem planetu.
 
Rusija je zato podobna mrtvemu imperiju, zombiju, ki hodi po svetu, ker ne ve, da je zdavnaj mrtev. Njeni voditelji so že na smetišču zgodovine, vendar se še oklepajo tega, kar za silo razumejo: brutalne sile.  
 
Vseeno jim je za ljudi. Vseeno jim je za lastne ljudi, Ruse in Rusinje. To so primerki človeške vrste, ki so tako poškodovani, poškodovala jih je sla po moči, da ne morejo razumeti humanizma človeških skupnosti. In vselej lahko pokažejo s prstom na te, ki jim rade volje pomagajo. Njihove jahte so namreč izdelali za velik denar v tujini. Verjetno tam niso spraševali, kako so prišli do njega. Veliko denarja imajo naloženega v tujih bankah, kjer zopet ne sprašujejo po izvoru. Davčna nebesa po vsem svetu in velike mednarodne korporacije tako odprtih rok sprejemajo oligarhe, ker so pač najboljše stranke. Sprejemajo jih luksuzni hoteli po vsem svetu, ker ne gledajo na stroške – taki turisti so najboljši turisti. Nakradeni denar se tako iz Rusije pretaka drugam, medtem ko navadni Rusi in navadne Rusinje životarijo in se prebijajo z drobižem iz meseca v mesec, tuji opazovalci pa spontano verjamejo, da nekako ljubijo Putina in imajo radi oligarhe, ker so pač navajeni na despotizem in zatiranje.    
 
Ruski oligarhi in Putin se kajpak ne bodo odrekli moči oziroma oblasti. Preveč jo ljubijo in predolgo so se trudili, da so se dokopali do nje. Tako kot se je pred leti zdelo, da bo Amerika zopet velika, je danes jasno, da Putinova Rusija ne bo več na kolenih. Prvo je vodil človek, ki jo bo morda čez čas vodil vnovič, drugo vodi človek, ki bo odšel z mesta voditelja šele, ko bo umrl.
 
Preostali svet pa bo bolj ali manj nemočno gledal, kaj se bo dogajalo. Verjetno bo bridkega konca.