Brez strahu, vse je pod kontrolo

Slovenija je posebna dežela in nad tako posebnostjo nikakor ne bi smela biti navdušena, pač pa bi jo moralo biti, če bi bila oseba, kajpak, vsaj malo sram. Dva aktualna procesa to dokazujeta onkraj vsakega razumnega dvoma. Prvič. Medtem ko slovenski mainstream ekonomisti in drugi strokovnjaki ugotavljajo, kako zelo malo bo prizadeto gospodarstvo zaradi koronavirusa, kar pomeni, da se nam ni treba vznemirjati, ker je vse pod kontrolo, svetovne borze že kažejo znake strmoglavljenja oziroma prostega padanja indeksov (world stock markets in freefall, kot piše v današnjem časniku The Guardian), kar pomeni, da ravno nič ni pod kontrolo. V Veliki Britaniji bi lahko zaradi širjenja virusa že kmalu zaprli šole in urade tudi za dva meseca, kar je izjemno veliko, v Sloveniji ne bi ničesar zapirali; Svetovna zdravstvena organizacija poziva k agresivnim ukrepom v boju zoper nevarni virus, v Sloveniji pa iz rezerv uvažajo zaščitne rokavice. Poleg tega kot lajna ponavljajo, da panika ni potrebna, kaj drugega resnega pa ni na vidiku; o agresivnih ukrepih ni ne duha ne sluha. Človek to res težko razume. Drugič. V Sloveniji poteka sočasno prenavljanje vlade. Poteka na poseben način, značilen za ljudi, poslance, ministre in druge, željne oblasti. Elementarna psihologija pojasni, zakaj se tako obnašajo, toda taka drža niti približno ni podobna drži, ki bi jo izvoljenci ljudstva dejansko morali izražati in dokazovati vsak dan; to bi bila drža, zavezana visokim moralnim in etičnim standardom, visokim kognitivnim merilom in prav tako visokim zahtevam po razgledanosti, znanju in osebnostnim značilnostim, kot so zmožnost za empatijo, razumevanje egalitarnosti in pripravljenost na boj za vrednote. V Sloveniji je bistveno drugače, kot rečeno. Nenadoma tako absolutno ni pomembno, kako je bilo na prejšnjih volitvah, kakšne mandate so zaupali volivci strankam. Navadni ljudje preprosto niso pomembni, stranke vstopajo v koalicijo, kot da ni pomembno držati se mandatov, danih besed, programov in kot da je popolnoma vseeno, da si danes take barve, jutri pa drugačne, ker pač hočeš dobro plačano službico, veliko denarja, drag avto, veliko hišo, ugodnosti in lagodnega življenja.

Še bolj simptomatično pa je izjavljanje, da mora država naprej. Prav neverjetno je, za kakšne bebce nas imajo. Kam naprej, sprašujem? Ali sploh imajo kakršnokoli resno predstavo, kaj se bo v svetu dogajalo jutri in pojutrišnjem? Se jim sploh sanja, kako resne so podnebne spremembe in kakšne katastrofe nas čakajo? Kam naprej, torej? Imajo najmanjšo predstavo o globalnem kapitalizmu in povezavah med podnebnimi spremembami, borznimi indeksi, rastjo BDP-ja in drugimi mehanizmi? Kako si predstavljajo, da bomo šli naprej, če pa se neenakosti med ljudmi povečujejo iz dneva v dan? Kam naprej? V še večje neenakosti, hujšim podnebnim spremembam naproti? Bodo elitniki še naprej povečevali zaloge denarja v davčnih oazah, ne da bi se jim skrivil las na glavi? Kam naprej?  
 
V Sloveniji bo torej najverjetneje v bližnji prihodnosti zgolj več nabornikov, da bodo imeli naši zanamci na voljo dovolj davkoplačevalcev, vprašanje, kako kakovostno bodo živeli leta 2050, očitno ne zanima nikogar, vprašanje je celo, če bodo sploh živeli – očitno je pomembno le to, da jih bo čim več –, prav tako pa vlada ne namerava poslušati niti svetovnih ekonomistov, ki opozarjajo na potrebo po dramatičnih spremembah primitivne ekonomije, ki temelji na fosilnih gorivih, niti svetovno uglednih znanstvenikov, ki enako pozivajo k revolucionarnim, h korenitim spremembam v načinih skupnega življenja, če sploh še hočemo kaj smiselnega narediti v zvezi s podnebnimi spremembami.