Brez skrbi

Lahko postane epidemija koronavirusa že dolgo napovedovana pandemija, kar bi pomenilo, da zajame velik del svetovnega prebivalstva? Je mogoče, da močno zamaje globalno gospodarstvo, kot se sprašuje v svojem blogu Michael Roberts? In podnebne spremembe ne bodo čez noč magično izginile ali se dramatično zmanjšale, kot bi se morale, če hočemo lepo preživeti naslednjih nekaj desetletij. Podobno lahko rečemo za naraščajoče neenakosti med ljudmi, ki imajo dostop do kapitala, in ljudmi, ki ga nimajo. Bodo vlade znale in hotele narediti, kar je treba, da se izognemo katastrofam epskih razsežnosti?

Odgovor na vsa vprašanja in vse z njimi povezane dileme je na žalost dokaj preprost, če vprašate te, ki zastopajo mainstream. Odgovor je: ne skrbite, nič hudega ne bo, vse se bo še uredilo, da bo tako, kot mora biti.
 
Moč magičnega razmišljanja je zares velikanska, včasih pa je vtis, da je kar neuničljiva. Optimizem veje vsepovsod, ljudje se radostijo prihodnosti in obenem verjamejo, da je njihov optimizem upravičen.
 
Torej ni treba skrbeti. Lahko živimo naprej, kot da se ne dogaja prav nič. Živimo udobno in ugotavljamo, da smo srečni. Objektivno pa se bo dogajalo tole.
 
Neenakosti med ljudmi se bodo povečevale, saj ni dovolj močnih vzvodov za njihovo zmanjševanje. Podnebne spremembe bodo vse bolj katastrofalne, saj ni resnih znakov, da človeštvo hoče pokuriti manj fosilnih goriv, kot dejansko jih. Koronavirus bodo morda v kratkem zaustavili, morda pa ga tudi ne bodo, kajti The world is fast approaching a tipping point in the spread of the coronavirus, kot poroča današnji The Guardian, sklicujoč se na znanstvenike.
 
V prihodnosti si torej lahko obetamo več istega in rast vsega. Dolgčas, na katerega smo že vse preveč navajeni.
 
Obenem se velja še enkrat zamisliti nad programom, ki ga zastopa kandidat za ameriškega predsednika, Bernie Sanders, in nad odzivi na njegovo potegovanje za novega ameriškega predsednika.
 
Njegov program je pravzaprav skromen, pa vendar se zdi številnim ljudem bodisi prenevaren, preveč radikalen, socialističen, kar ne pove prav ničesar, ali pa preprosto neuresničljiv, kar prav tako ne pomeni nič. Oglejmo si nekaj detajlov.
 
Zavzema se za nacionalni program zdravstvenega zavarovanja za vse ljudi, dvig plač delavcev, brezplačno javno šolstvo in resen program vlaganja v zeleno energijo.
 
Problem ni, da je program preveč socialističen, problem je, da je za številne ljudi čista katastrofa in  nebodigatreba. Res si je težko opomoči od šoka, ko človek spremlja odzive takih ljudi, in se vpraša, kaj je narobe z njihovim načinom razmišljanja.
 
Program je namreč tak, da že zdravi razum navija zanj, ker je tak, da ponuja realne rešitve aktualnih problemov, s katerimi se spopadajo ljudje v vsakdanjem življenju. Nobenega resnega ugovora ne more biti. Poleg tega je tak program tudi nujen, če sploh še hočemo smiselno razmišljati o prihodnosti za vse, o lepotah sveta in o družbeni harmoniji.
 
Morda pa sploh ne želimo, morda je na delu to, kar je skrbelo Freuda, ko je skupaj z Einsteinom skušal odgovoriti na vprašanje, zakaj in čemu se ljudje nenehno vojskujejo in pobijajo drug drugega.