Breme

Temeljna psihoanalitična ideja se nanaša na naravo želje. Osnovno vprašanje za vsakega človeka je, česa si zares želi. In odgovor je vselej en sam: nečesa nepredvidljivega. Kaj je torej zares najbolj vznemirljivo in zanimivo v življenju? Nekaj, kar je nepredvidljivo, in nekaj, za kar ne moremo biti vnaprej prepričani, ali bo prijetno ali ne. V filmu 300 tako vidimo, da perzijski kralj Kserkses obljublja špartanskemu kralju Leonidasu nebesa, ta pa mu v odgovor zaluča v glavo sulico. Zakaj to naredi, zakaj ne mara v nebesa? Ker je subjekt, podložnik želje, ne domnevno vsemogočnega vladarja. Leonidasa, čeprav je kralj, oblast ravno ne zanima. Zanima ga čisto nekaj drugega. Narava želje je nepredvidljiva.

Včasih naletim na pritajeno in bolj ali manj slabo prikrito razmišljanje, da so hendikepirani ljudje breme za družbo. Razmišljanje, kolikor se pojavlja, je logično slabo artikulirano, obenem pa je tudi simptom. Družba namreč ne obstaja kot oseba, ki bi nosila breme na svojih plečih, zato hendikep logično ne more biti tako breme. Simptomalna narava razmišljanja o naravi in bremenu pa je bolj moralne narave. Hendikep kot denarno breme gre namreč na račun države, ne družbe, na račun davkoplačevalcev torej, medtem ko je za nekatere ljudi moralno nesprejemljivo, da obstajajo in živijo drugi ljudje, za katere je treba skrbeti, taka skrb pa tudi stane.
 
Enako problematično je razmišljanje o socialnem darvinizmu, češ da preživijo v družbi le najmočnejši ali najbolje prilagojeni ali kaj tretjega. V naravi hendikepirane živali res nimajo možnosti, da preživijo – v tem smislu je videti, kot da je narava okrutna in brezsrčna, čeprav je v resnici povsem nevtralna. Antilopa, ki šepa, je tako rekoč že na jedilniku lokalnega leva, leoparda ali njima podobnega plenilca. In ko jo mesojedec požre, je povprečje motoričnih zmožnosti vseh preostalih antilop za malenkost višje kot minuto prej. 
 
Je lahko hendikep nevtralna razsežnost posameznikovega življenja? Ne more biti, ker bi nevtralnost pomenila, da je nekomu vseeno, ali je hendikepiran ali ni. Človeku ne more biti vseeno, ker je v naravi zavedanja sveta že vpisanih veliko vprašanj o smislu življenja in smrti, o pomenu tega, kar človek naredi, in tega, česar ne naredi. Vsemu temu se ni mogoče izogniti.
 
Hendikep torej ni nevtralen, ni naravno dejstvo in tudi ni objektivna diagnoza. Človek je hendikepiran zaradi načina, kako deluje družba, v kateri živi, ne pa zaradi objektivnega dejstva, da je poškodovan, ima motnjo, bolezen ali kaj sorodnega.

Sedaj lahko razumemo, zakaj govorijo ljudje o bremenu za družbo, ko razmišljajo o hendikepu. Ker si ne znajo predstavljati življenja s hendikepom, ker se jim zdi grozno, da bi bili sami hendikepirani, čeprav je vsak človek prej ali slej hendikepiran vsaj takrat, ko se bliža zadnji uri svojega življenja na tem svetu in spoznava, česa vsega ne zmore več.
 
Razmišljanje o hendikepu in bremenu za družbo/državo moramo razumeti znotraj temeljnih koordinat naših kapitalističnih življenj. Prvo koordinato predstavlja ekonomski red, ki vse bolj spodnaša tla redu, ki ga označuje besedna zveza javno dobro ali javno blagostanje. Drugo koordinato predstavlja sistem javnega zdravja in socialne skrbi za ljudi, ki je vse bolj podrejen mehanizmom za ustvarjanje dobičkov.
 
Poleg vsega tega je res tudi, da ljudje ne želijo biti breme za druge ljudi. Kamorkoli se tako obrnemo, je videti, da je nekdo breme za nekoga, za državo in celo za neobstoječo družbo. V resnici še vedno živimo v primitivni družbi, v kateri so dobički pred ljudmi in je kopičenje kapitala pomembnejše od skrbi za bližnjega.
 
Hendikep nam pove, da ta pot ne vodi nikamor. Želja pa je, kot zapisano, nepredvidljiva.