Bolečina nevidnosti

Najprej smo slepi, in ne vidimo. Imamo široko zaprte oči. Mislimo, da vidimo, a ne vidimo. Verjamemo, da razumemo, a ne razumemo prav dosti. Potem napoči trenutek, ko si želimo, da bi odprli oči. Čisto mogoče pa je tudi, da ne napoči. In lahko se zgodi, da napoči, pa ne želimo odpreti oči, ker nas je strah. Ni nas strah zgolj smrti; mnogo bolj nas je strah, da bi ostali čisto sami.

Ste kdaj čutili bolečino, ker se vam je zdelo, da ste nevidni, da vas nihče ne vidi, da ste kakor zrak, da gredo ljudje mimo vas, kot da vas ni tam? Razmišljanje o naravi in pomenu empatije nas mora prej ali slej postaviti tudi pred nevidne ljudi sveta in nas soočiti z lastno nevidnostjo; če je drugi ne zaznajo, smo nevidni še naprej in potem je strahu še več.
 
Živijo nevidni ljudje. Živi veliko nevidnih ljudi. Skupina, ki jo občudujem še iz najstniških let, je pred mnogimi leti posvetila skladbo On the turning away (z albuma A Momentary Lapse of Reason, 1987) prav nevidnim ljudem tega sveta, ki včasih omogočijo kakemu človeku, da končno spregleda in vidi, česar pred tem preprosto ni videl.
 
Skladba je počasno potovanje v svet nevidnih ljudi, ki ga zaznamuje prepoznavni zvok kitare Davida Gilmourja, glas, ki sicer ne pripada Rogerju Watersu, bobnarski ritmi Nicka Masona in močan občutek, da oči niso samo za gledanje.
 
Dobro je namreč spregledati in videti, česar sicer ne vidimo. Na primer nevidne ljudi. In potem nekaj storiti. Kajti kdor vidi, tudi deluje, zlasti pa svojih oči ne obrača več proč.
 
Ljudje, ki ne vidijo, se obračajo proč, ker ne želijo videti, vendar ni človeka, ki bi si želel, da se drugi obrnejo proč od njega (no more turning away) in ga ne vidijo. Zlasti ne, če je človek šibak, nemočen in ga imajo za drugačnega (from the weak and the weary). Morda si želi, da ne bi bil drugačen, mogoče pa je tudi, da si želi, da bi ga sprejemali prav kot drugačnega. Saj obenem ves čas na vseh koncih sveta vztrajno zatrjujejo, da nas drugačnost bogati.
 
Resnično. Kdor je neviden, lahko omogoči tem, ki ne vidijo, da spregledajo, vendar jih morajo pred tem slišati. In da bi jih slišali, morajo imeti željo, da jih poslušajo. Kdor ne posluša, namreč ne more slišati. In kdor ne sliši, morda tudi ne vidi.
 
Prav tako ne moremo smiselno vztrajati pri hladnih medsebojnih odnosih in hladu, ki naseljuje našo notranjost (no more turning away from the coldness inside). Dinamičnost sveta ne more zmanjšati občutka, da pomeni hitrejše življenje tudi več možnosti, da se sploh ne srečamo. In šele srečanja so resnični navdih, ki ga spremlja občutek, da se naša notranjost napolnjuje s toploto, s tistim neznanim nekaj, zaradi česar smo nazadnje pomirjeni in spravljeni ne le s seboj, ampak tudi z vsemi drugimi ljudmi.
 
Morda je svet navsezadnje zares namenjen zgolj temu, da si ga delimo (just a world that we all must share). In ni dovolj le stati ob strani in čakati, da čas mineva (it’s not enough just to stand and stare). Še slabše je, če divjamo gor in dol, da bi ujeli svoje sanje in nazadnje ostali sami, ker smo prehiteli vse druge in jih pustili za seboj.
 
Deliti si svet pomeni biti gost. In pomeni videti drugo človeško bitje kot gosta istega sveta. A ljudje smo čudni. Morda so res zgolj sanje (is it only a dream that there’ll be), da se ne bomo več obračali proč (no more turning away?).
 
Potem bomo verjeli, da vidimo, in se nekega dne prestrašili občutka, da smo nevidni, da gredo drugi ljudje mimo nas, kot da nas ni.