Bojte se lepih tujcev

Naslov tega zapisa je čisto malo spremenjen naslov albuma, ki ga je leta 1973 posnel Pete Atkin za Philips (Beware of the Beautiful Stranger). Izbral sem ga, ker je ameriški predsednik Trump pogosto lepo oblečen: nosi snežno belo srajco, rdečo kravato in črn suknjič. Pravijo pa, da za človeka ni pomembno le, kako lepo je oblečen, marveč je pomembno še nekaj drugega. Pomemben je način govorjenja, nagovarjanja ljudi. Če se ta vpiše v njihov kolektivni spomin, je tak vpis zelo pomemben. Je pa obenem res, da so lahko nagovori zastrašujoči ali spodbudni, navdihujoči ali uničevalni. Kdor se hoče zapisati v kolektivni spomin ljudi, se mora zato usposobiti v retoriki, kajti govorjenje in pisanje spreminjata svet. Tako pravijo. Toda zadeva vendarle ni tako zelo preprosta. Obstaja nekaj, kar je še pomembnejše od lepote in retorike.

Škotski razsvetljenski filozof David Hume si najbrž nikoli ni mislil, da bodo nekoč v prihodnosti razpravljali o njegovih rasističnih izjavah, v katere je morda iskreno verjel, in ga polivali z gnojnico. Kljub razsvetljenski kulturi, ki jo je zastopal in razvijal, je namreč nekoč zapisal: Lahko domnevam, da so temnopolti ljudje (negroes) in na splošno vse druge vrste ljudi … naravno manj vredni (inferior) kakor belci.
 
Brskanje po zgodovini je lahko zelo koristno. Pomaga nam odkrivati, kakšni so bili ljudje, za katere morda sprva naivno verjamemo, da so bili genialni, dobri, etični, razsvetljeni, ker smo prebrali nekaj njihovih stavkov ali pa so nam jih servirali v šoli kot čisto zlato.
 
Obstaja pa tudi nevarnost, da zaradi vpogleda v njihove osebnosti ali družinsko življenje začnemo sovražiti izjave, ki so jih izrekli ali napisali. Tako je verjetno težko sprejeti kako Hitlerjevo izjavo, čeprav je na primer produktivna, resnična in je vredno o njej razmišljati.
 
Orodje, ki nam pomaga misliti take izjave, ponuja Freud. Če je človek zastopnik razsvetljenstva in razvija kritično misel, je prav taisto orodje smiselno uporabiti tudi zoper njega. Kdor na primer zagovarja družbeno pravičnost, obenem pa s svojim delovanjem prispeva k družbeni nepravičnosti, mora postati objekt kritične misli.
 
Zares pomembna je radovednost in pomembna je kritična misel.
 
Ljudje zlahka delujemo nekonsistentno in notranje razcepljeno. To je v naši naravi. Kritična misel je zato še toliko pomembnejša, ker nihče ni povsem imun pred razcepom, zaradi katerega govori eno, dela pa nekaj drugega.
 
Lepi tujci so morda res lepi na pogled, vprašanje pa je, kako v svojim delovanjem vplivajo na svet. Enako velja za te, ki se hvalijo s svojo retoriko.
 
Človek namreč ne bi smel umreti, dokler ne naredi nekaj dobrega za človeštvo. Ne le zase, temveč zlasti za druge ljudi. Želeti bi moral, da bo svet, ko bo odšel z njega, vsaj malo boljši zaradi njega, kot pa je bil pred njegovim prihodom na svet. Moral bi želeti nekaj dati, ne da bi obenem pričakoval, da bo dobil kaj nazaj.
 
Ljudje smo subjekti radovednosti in potrebujemo smisel v življenju. Nihče nam ga ne more dati. Pomena in smisla tudi ne najdeš tam zunaj, ker ga preprosto ni; pomen in smisel ustvarjaš. Lepota in retorika nimata s tem nobene resne zveze.
 
Ustvarjaš ga tudi tako, da odgovarjaš na vprašanja. Kaj sem torej prispeval k temu svetu, k življenju drugih ljudi? Sem sploh kaj prispeval ali sem samo jemal, da bi imel zvečer več kakor zjutraj? Kaj sem prispeval k vrednosti življenja drugih ljudi? Kaj sem prispeval k dobremu?
 
Včasih rečejo, da bi morale šole tudi vzgajati mlade, ne le poučevati. Se povsem strinjam. A problem ni dilema: vzgajati ali poučevati?, problem je v odgovoru na vprašanje, za kaj vzgajati. Kaj bi torej morale delati šole? Polniti glave otrok z znanjem, z informacijami, s podatki, jih poučevati? Šole bi morale vsaj ohranjati radovednost otrok, njihovo naravno zmožnost za eksperimentiranje. Ali pa jo celo krepiti, negovati, nadgrajevati, nagrajevati.
 
Pravi objekt vzgoje je radovednost otrok. In zlasti v Sloveniji negovanje tega, kar otrok zmore. Čisto preveč je namreč vsakodnevnega ugotavljanja, česa kdo ne zmore.
 
Neil deGrasse Tyson: če lahko naredim nekaj dobrega in je to prispevek k obče dobremu, je neodgovorno, če tega ne naredim.