Bogatejši in manj srečni

Kopernik in Kant sta imela nekaj skupnega. Oba sta trdila, da je znanost uspešna v pojasnjevanju realnosti, da napreduje tako, da vedno znova uspe pojasniti, da je ena od možnih razlaga sveta najboljša. A najpomembnejše, kar je morda povedal Kant o tem, je tale izjemna, izvrstna, fenomenalna spoznavna lekcija. Človekovo spontano zaznavanje in razumevanje sveta, če le nima preveč poškodovanih možganov, vselej že uravnavajo kognitivni procesi, ki omogočajo najboljše in najvišje spoznavne sinteze o svetu. In Freud bi dodal: ljudje vselej že nezavedno vedo veliko več, kot si predstavlja njihova zavest. Kar pomeni, da je nadaljevanje tega zapisa dobro izhodišče za vsako nadaljnje razmišljanje o možni revoluciji, s katero bodo ljudje morda nekoč spremenili ta svet, da bo resnično dober za vse.

Berem Global Happiness and Wellbeing Policy Report 2019, ki ga je spisala skupina neodvisnih strokovnjakov. V poročilu med drugim uvodoma piše, da se vse več ljudi vse bolj zaveda, da za njihovo srečo ne zadoščajo ustrezni materialni pogoji življenja, da človeška bitja potrebujemo še vse kaj drugega. Na primer: duševno in telesno zdravje; prijateljske medsebojne odnose; podporne socialne mreže; poštene biznismene in poštene vlade (tu se ne morem povsem zadržati ter se rahlo in nekoliko resignirano nasmehnem, op. prev.); svobodo pri iskanju smisla in telosa življenja; družbeno zaupanje in velikodušnost (social trust and generosity). Zlasti čisto zadnji navedeni izraz se mi zdi izjemno pomemben in vreden nadaljnjega razmisleka. Zlasti v luči dejstva, ki ga poročilo zabeleži, da naše hierarhično organizirane in v medsebojno tekmovanje za dobički pahnjene družbe niti približno niso organizirane tako, da bi širile med ljudmi srečo in blagostanje. Številni ljudje so zato bogatejši, kot so bili njihovi dedki in babice, so premožnejši in materialno dobro preskrbljeni, toda iz poročila že takoj uvodoma izhaja empirično spoznanje, da sreča ne dohaja vsega tega. Da o drugih ljudeh niti ne govorimo, saj nimajo niti tega, kar poročilo imenuje ustrezni materialni pogoji življenja.
 
Kljub vsemu. Srečo ljudi lahko opišemo in znamo povedati, zakaj o njej govoriti, zakaj jo skušati povečevati. Povečujejo jo posameznikovo čustveno, kognitivno in socialno blagostanje, zadovoljstvo z življenjem, občutek, da ima življenje smisel, pomen in smer, dobri medsebojni odnosi. 
 
Ne vem, koliko ljudi v Sloveniji se zaveda, da so v Združenih narodih že pred leti nagovorili svoje članice, naj posvetijo več pozornosti sreči in blagostanju prebivalcev kot pomembnemu dejavniku pri ugotavljanju družbenega in gospodarskega napredka.
Če bi Slovenija kot članica ZN sprejela resolucijo in bi njena vlada, skupaj s politiki, resno in dejavno razvijala mehanizme, ki so potrebni za povečevanje sreče in blagostanja državljanov, bi ti morali opaziti, da se dogaja nekaj pomembnega. Kot državljan Slovenije ne opazim ničesar takega.
 
Še več. Obstaja tudi Agenda 2030 for Sustainable Development, ki poudarja pomen celostnega pristopa k razvijanju družbenega življenja. Tak pristop naj bi bil kar ključ, torej glavni dejavnik pri razvijanju bodočega življenja ljudi.
 
Poglejmo, kaj zajema.
 
Celostni pristop k družbenemu razvijanju zajema gospodarski razvoj, promocijo oziroma širjenje družbene vključenosti (social inclusion), družbene pravičnosti (social justice), varovanje okolja. Tako je zapisano v dokumentu.
 
V poročilu Global Happiness and Wellbeing Policy Report 2019 pa so opisani tudi konkretni koraki, kako zapisane ideje o povečevanju sreče in blagostanja spraviti v prakso. Med drugim piše tole: treba je ustvarjati nujne prostore za eksperimentiranje, inovacije, vrednotenje in prevzemanje tveganja (str. 13).
 
Eden izmed pristopov, ki me posebej zanima, se imenuje whole-school approach, prepleta pa se z drugim, ki je imenuje positive education. Dovolj let sem že učitelj, da vem, da je oboje mogoče razvijati na sorazmerno preprost način, ko je na voljo prostor za eksperimentiranje.
 
Kognitivno je v takem prostoru izjemno vznemirljivo razvijati razmišljanje ne le onkraj vsakdanjih klišejev in propagande, temveč tudi onkraj tega, kar prevladuje v aktualnih šolah (thinking happier). Podobno velja za razvijanje egalitarnih medsebojnih odnosov. In če dodam še zares zdrav način prehranjevanja ter veliko premikanja, smo že na dobri poti, da prispevamo k blagostanju celotnih občestev, ki se bodo, morda tudi zaradi tega, nekega dne vendarle znebila jarma nevzdržnega kapitalističnega življenja.