Bogataš z mnenjem

Bill Gates je izjemno bogat človek. Je milijarder. In ima mnenja – kot vsak človek. O tem in onem. Na primer o podnebnih spremembah. Pravi, da se rad uči, da rad spozna kaj novega. Tudi Sokrat je rad spoznal kaj novega. Prav zato je dobro še enkrat razmisliti, kdo je bil. In česa bi se Bill Gates lahko naučil od njega, saj trdi, da se rad uči.

Sokrat je bil prebivalec Aten. In to je bilo dovolj. Kot državljan je užival svobodo govora. Danes ni povsod tako, da uživajo ljudje pravico do svobodnega govora in da je ta zavarovana. Daleč smo od tega. Sokrat je imel tudi pravico, da hodi po ulicah in trgih ter sprašuje te, ki domnevno vedo, da bi se prepričal, če res vedo. Danes dobite na taka vprašanja, zlasti tista, naslovljena na oblastnike, nazaj ploho žargona brez repa in glave, prazne puhlice in grožnje, da je bolje za vas, če ste tiho in ne filozofirate. V tem trenutku se na primer nihče ne sme resno spraševati, ne mislim na teoretike zarote, koliko strupenih kemikalij je v cepivu, s katerim se prav zdaj cepimo zoper koronavirus. Preprosto ne verjamem, da bo na televiziji v kratkem na sporedu enourna oddaja, v kateri bi neodvisni znanstveniki detajlno pojasnili slehernikom, katere kemikalije prejemajo njihova telesa in kako nevarne so – na primer takrat, ko prodrejo v možgane; proizvajalci cepiv, ki so jih morali izdelati po neverjetno hitrem postopku, bodo kajpak zaslužili dodatne milijarde.
 
Poleg tega je imel Sokrat priložnost, da je postavil um, logos, možnost spoznavanja resnice nad golo vsakdanje življenje. Vstopal je v dialoge in tvegal življenje, ki ga je končno tudi zares izgubil, ker so ga obtožili, da prav na ta način kvari mladino. Izbral pa je možnost, da s prijatelji filozofira do bridkega konca. In nikoli ni ničesar obžaloval. Bil je moj vzornik, ko sem bil najstnik, in še danes je, ko že davno nisem več. Sicer pa so ga že zdavnaj nadomestili blagovne znamke, politiki in drugi voditelji kot blagovne znamke, s katerimi se ne pogovarjate, z njimi nimate konstruktivnih dialogov, saj jih je dovoljeno predvsem občudovati, izbirati, hvaliti in voliti.
 
Še vedno pa je res, kar je nekoč zapisal Aristotel: vsak človek po naravi teži k razumevanju. Današnja razvojna psihologija to spoznanje povsem podpira in dokazuje, da je imel filozof prav, saj tako težnjo zlahka prepoznamo že pri najmlajših otrocih. To pa še ne pomeni, da je želja po razumevanju vselej dobrodošla; pogosto ravno ni.
 
Še vedno vztrajam pri spoznanju, ki me je navduševalo kot študenta, ko sem odkrival razsežnosti humanistične misli, da so besede, ki jih ljudje uporabljamo, nekaj posebnega, saj imajo moč. Resnično, besede niso namenjene zgolj nevtralnemu, objektivnemu opisovanju realnosti, niso namenjene le komuniciranju, zato nikakor ni vseeno, katere uporabljamo.
 
Z besedami vselej nekaj naredimo. Ustvarjamo pomen in smisel; ne le zase, temveč vselej tudi za druge ljudi. In vse to lahko delamo na nove, drugačne, posebne načine. Nobene nujnosti ni, da vztrajamo pri istem, da se ne premaknemo, da uporabljamo iste besede in zavračamo nove.
 
Ko govorimo, se torej premikamo. Premikamo se po simbolnih in imaginarnih pokrajinah. To lahko delamo na poseben način, ki je že dolgo tega dobil ime: deteritorializacija. O njej sta razmišljala zlasti Deleuze in Guattari – na primer v knjigi o shizofreniji in kapitalizmu. Naslov je zgovoren, zlasti pa nam pomaga razumeti, zakaj je dobro in koristno narediti korak vstran, da bi dojeli to, kar se dogaja v tem, kar se nam ponuja kot danost, kot nekaj, kar naj bi brezpogojno sprejemali.
 
Ne sprejemam, kakor tudi Sokrat ni sprejemal. Zastavljal je vprašanja, ki jih zlasti zastopniki oblasti še danes ne morejo prebaviti, enako pa velja tudi za vse druge ljudi, ki ustvarjajo vtis, koliko vedo tudi tedaj, ko vedo malo ali pa celo zgolj brcajo v temo.
 
Šele prihodnost bo pokazala, ali so cepiva zoper koronavirus dovolj varna in ali bodo milijarderji, med katere sodi tudi Bill Gates, poleg mnenj ljudem znali in hoteli ponuditi še kaj drugega kot lekcijo, naj naredijo nekaj na razvoju tehnologij, na politikah in tržnih strukturah, potem bo pa vse v redu.
 
Sokrat bi jih vprašal, če zares dobro razumejo, kar govorijo.