Bog, domovina in družina

Nekateri komentatorji odkrito trdijo, da je četrta največja država na svetu, Brazilija, te dni dobila fašističnega predsednika. Tako razmišljanje najde oporo tudi v objektivnih dejstvih, da krize kapitalizma, pravkar drsimo v novo, pripadniki elite vedno znova rešujejo na enak način, ki je sicer na prvi pogled drugačen od fašističnega, saj ne pomeni zagovarjanja moči države, pač pa: politiko zategovanja pasu, pospešeno privatiziranje, akumuliranje kapitala s pomočjo zmanjševanja obče dobrega in socialnih pravic ljudi. Po domače: krize kapitalizma vedno rešujejo na račun ljudi, kar je zelo logično, saj pravijo, da je v krizi kapitalizem; nihče ne trdi, da so v krizi ljudje. V kapitalizmu ljudje po definiciji niso tako pomembni kot sistem, zato je lahko komunizem zgolj strašljiva prikazen, ki sicer nič več ne lomasti po svetu, je pa vseeno treba biti v strahu, da bi lahko začela lomastiti.

Brazilija bi zato pod novim predsednikom lahko zdrsnila v diktaturo, kar pomeni, da ne bi bila več demokratična. Sam sem dovolj star, da se spomnim osemdesetih let dvajsetega stoletja, ko je Brazilija naredila nasproten prehod, in sicer od vojaške diktature v demokracijo. Generali so morali takrat odkorakati z oblasti, danes pa se lahko zgodi, da bi vojaška diktatura vnovič skušala narediti red v državi, ki zlasti ne bi smela postati komunistična, če sledimo geslu, ki ga je večkrat uporabil Bolsonaro.
 
Vojaška diktatura je lahko celo privlačna za ljudi, ker obljublja red, kot rečeno, pa še nekatere druge zadeve. In zelo dobro vemo, kaj tak red pomeni. Iz različnih izjav politikov in navadnih ljudi zlahka sklepamo, kaj bi bilo lahko nenadoma normalno stanje v državi, v kateri bi vzpostavljali red.
 
Prvič. Ženske bi bile zaradi svoje narave podrejene moškim, ker so pač šibkejše in manj inteligentne, preveč čustvene in premalo znajo uporabljati razum. Razumno moški bi imeli v rokah vse vzvode oblasti, pa tudi odločali bi o vseh pomembnih zadevah; če bi bilo treba, bi tudi udarili po mizi, saj to znajo.
 
Drugič. Homoseksualce bi bodisi zdravili bodisi prepovedali, v najslabšem primeru pa preganjali zaradi sodomije. Ljudje bo se počasi navadili zavračati jih in se jim izogibati kot kugi, ki je, kot vemo, smrtno nevarna bolezen.
 
Tretjič. Vsi temnopolti ljudje bi bili javno razglašeni za manj inteligentne od belopoltih, sklicevali pa bi se na psihologijo in biologijo, zlasti genetiko, ki že sedaj sem in tja bojda dokazujejo, kdo je inteligentnejši in kdo je zarukan. 
 
Četrtič. Drugače misleče ljudi bi strogo nadzorovali in po potrebi zapirali na osamljene otoke ali pa bi jih izgnali vsaj na oddaljene kraje, da ne bi mogli širiti svojih norih idej.
 
Petič. Ljudje bi imeli pravico do nošenja orožja, nasprotnike oblasti pa bi bilo dovoljeno mučiti, saj dobro vemo, da nore lastnike orožja lahko ustavijo le dobri in inteligentni lastniki orožja.
 
Šestič. Redno odhajanje v cerkev ne bi bilo le zaželeno, ampak bi bilo kar obvezno. Prav tako bi bila obvezna domoljubna čustva – ljudje bi morali ljubiti svojo domovino ali pa jo zapustiti za vedno.
 
Ne vemo, ali bo Brazilija res postala nedemokratična, vemo pa, da zadoščajo nekateri drobni premiki, pa je sodobna različica fašizma nenadoma normalni sestavni del naših vsakdanjih življenj.