Blodnje in magično razmišljanje

Na izzive časa se je mogoče dobro in učinkovito odzvati, če jih človek dobro razume. Če jih ne razume dobro, blodi, strelja mimo, a se še vedno odziva; pravzaprav se vselej odziva. Odziva se refleksno, spontano, nezavedno. Torej se je mogoče odzivati tudi neproduktivno, neučinkovito, stereotipno in vedno enako. In nobene nujnosti ni, da človek naredi refleksijo svojega odzvanja, ugotovi, kako neučinkovito je, in se loti sprememb. Nekateri ljudje se tako celo hvalijo, da so močne osebnosti, da se ne mislijo spremeniti, da imajo kožo kot podplat in da si ne bodo premislili niti tedaj, ko bi bilo najbolj razumno, da bi se. Resnično, ne smemo biti naivni: tudi pripadniki elite so zmožni za razmišljanje, ki ga v današnjem prispevku za časnik The New York Times Paul Krugman imenuje delusions and magical thinking (blodnje in magično razmišljanje).  

Vse to pa je na žalost povsem pričakovano. Politiki se tako zelo pogosto odzivajo na resne izzive po vnaprej napisanih scenarijih. Če jih kdo preiskuje, na primer preiskovalni urad, ste lahko že navsezgodaj prepričani, kaj bo prišlo iz njihovih ust.
 
Njihovo delo bo brž označeno kot politično napadanje in kot marionetno delovanje, nad katerim bdijo ljudje, za katere nikoli ni jasno, kdo so in ali sploh obstajajo. Scenarij predvideva še poudarjanje pomena zarot, spletkarjenja, stricev iz ozadja in po novem globoke države. V Slovenji je obvezni dodatek udbomafijska klika, ki deluje pod rdečo zvezdo.
 
Po takem scenariju je svet poln zarotnikov in ljudomrznežev, ki se nikoli ne razkrijejo, so hudobni in hočejo mešati štrene tem, ki pošteno, pravično in inteligentno vladajo narodu. Za tega sicer kdaj pa kdaj rečejo, da je glup, ampak saj nihče ni popoln.
 
Ves žargon in novorek, ki ga uporabljajo, pa ne pojasni prav ničesar, tako kot blodnje in magično razmišljanje že sicer ničesar ne pojasnijo, zato smemo sklepati, da je namenjen ljudem, za katere bi smeli domnevati, da so glupi. Človek, ki ni glup, namreč ni pripravljen slediti žargonu, blodnjam in magičnemu razmišljanju prav zato, ker so prazni. In ker so prazni, ne povedo ničesar. Njihovi nosilci morda verjamejo, da jim je kdo pripravljen verjeti, ni pa nujno. Lahko so cinični in si mislijo, da itak ni pomembno, ali kdo verjame ali ne. Tamle zunaj je zato verbalnega smetja, novoreka, blodenj in magičnega razmišljanja, kolikor hočete, ljudje pa zapravljajo čas, ki je sicer zelo dragocen.
 
Vsakomur odteka, odteka pa tudi civilizaciji, kajti podnebne spremembe so tako hitre, tako dramatične in tako uničujoče, da bo čez nekaj kratkih let, nikakor ne mislim na leto 2100, zelo, zelo težko živeti.
 
Prepoznavanje razcepljenosti v domačih logih, ugotavljanje, da smo Slovenci vsaksebi, namesto da bi bili organsko povezani, je precej nepomembno v luči spoznanj, kako zelo razcepljen je svet. The Economist v januarski številki (4. januar 2020) ugotavlja tole. Če smo se še nedavno spraševali, ali lahko Kitajska postane podobna ZDA, je danes večje vprašanje, ali lahko razcep med silama spremeni ZDA, da bodo bolj podobne Kitajski.
 
Razcep med silama je pomemben za ves svet, ne le za državi, medtem ko je razcep v Sloveniji pomemben zlasti za bodočnost Slovencev in Slovenk ter za vprašanje, v kakšni državi želijo živeti. Svoje želje lahko izrazijo jasno in konkretno, brez blodenj in magičnega razmišljanja, brez žargona in novoreka.
 
Pri tem se lahko držijo preprostega nasveta, ki ga je v življenju tudi sicer vredno upoštevati.
 
Preskočite žargon, puhlice, teorije zarote in prazno mlatenje slame, vzvišene fraze, patetične dodatke in abstraktne namige, okrajšave in popačene tuje izraze. Kdor ne zna ali ne želi jasno govoriti, uporablja vse to, zato zlahka prepoznamo, komu prisluhniti in komu ne.   
 
Razcepi med ljudmi so zares veliki. Ne le zaradi politikov, ki zmerjajo ljudi, da so glupi, temveč tudi zaradi vztrajanja, da so naši zelo zaslužni za obstoj Slovenije, vaši pa malo ali sploh nič. Vsi ti razcepi pa zbledijo v luči objektivnih podatkov o bližajočih se podnebnih katastrofah.
 
Zapisano lahko povzamem z besedami Paula Krugmana v že omenjenem prispevku za časnik: namesto usihajoče pandemije in rjovečega okrevanja imamo usihajoče okrevanje in rjovečo pandemijo. Krugman misli zlasti na ZDA. In dodaja: The next four months are going to be very, very ugly. Naslednji štirje meseci bodo zelo, zelo grdi.
 
Najhujše torej šele prihaja. Bati pa se je, da bo blodenj in magičnega razmišljanja še več.