Bližina drugega

Podatki so zgovorni. Današnji The Guardian (14. oktober 2019) poroča, da so v letih med 2016 in 2019 največje investicijske banke tega sveta zagotovile najmanj 700 milijard dolarjev za korporacije, ki črpajo nafto, zemeljski plin in premog. To preprosto pomeni tole. Svetovni voditelji plešejo na odru, se držijo za roke in slavijo podpis Pariškega sporazuma, v katerem je jasno zapisano, da bo celotno človeštvo zavihalo rokave in naredilo vse za zmanjšanje vplivov na podnebne spremembe. Dobesedno v istem trenutku banke že posojajo podjetjem orjaške količine denarja, da še povečujejo  količine izkopanega premoga, da se povečuje pridobivanje nafte na način, ki se s tujko imenuje fracking. Kaj se dogaja? Dogaja se nekaj zelo preprostega. S tujko se imenuje business as usual. Ne dogaja se torej nič novega, kapitalistična mašina deluje tako, kot mora delovati, kot se od nje pričakuje, gladko in učinkovito. A čemu potem rajanje politikov, češ da bo sedaj drugače? Za koga se držijo za roke, koga skušajo prepričati in v kaj?

Obstaja zanimiva vzporednica z zapisanim, ki je morda na prvi pogled nekoliko preveč oddaljena, a je vseeno dobra za razmišljanje.
 
Danes je tako rekoč samoumevno, da ima vsak človek ves čas pri roki pametno napravo. Ker pa so nekateri ljudje preveč odvisni od nje, kot se reče, so nastale nove terapevtske prakse, s katerimi jih skušajo pozdraviti. Prav.
 
A natanko analitična (terapevtska) praksa, nam pokaže še nekaj drugega.
 
Ko bi bilo treba nekaj zmanjšati (uvesti na primer ure ali celo dneve brez pametne naprave pri roki), ljudje pripovedujejo analitikom tole.  
 
Radi se pogovarjamo po telefonu, tudi cele ure, če je treba, ker je tako f*** dobro. Dogaja se, da so taki večurni čveki najboljši del mojega dneva.
 
Kaj lahko sklepamo?
 
Najprej ugotovimo, da ni čisto nobenega dvoma o tem, da živimo v norem svetu, v katerem se vsakemu posamezniku ves čas nekam mudi, kar pomeni, da nima časa za nobenega drugega posameznika ali pa ga ima izjemno malo. Raziskave že dolgo dokazujejo, da se število osamljenih posameznikov skokovito povečuje iz meseca v mesec. Nič novega torej.
 
Kdo bi lahko rekel, da je treba zmanjšati število osamljenih ljudi, in imel bi prav.
 
Obenem pa se že razvija vzporedna kultura klepetanja s pomočjo pametnih naprav in ljudje dobivajo močne občutke, ki jih izražajo takole: nekdo ima čas zame, nekomu je mar zame, nekdo me posluša. Vse to so občutki in ideje, ki bi morale biti del vsakdanjega življenja brez pametnih naprav, a preprosto niso.
 
In elementarno, najbolj osnovno, temeljno spoznanje o delovanju človeških bitij na tem svetu je prav tako preprosto: človek nujno potrebuje druge ljudi, saj brez njih kratko malo ne more preživeti. Potrebuje občutke, močne občutka, da je tam zunaj nekdo zanj, da skrbi zanj, da čuti podobno kot on, da misli podobno kot on, da doživlja podobno, sklepa podobno.
 
Če torej ne gre drugače, uporabljamo pametne naprave za proizvajanje večjih količin dopamina in oksitocina, za zmanjševanje kortizola v krvi, ki ga nihče ne želi imeti preveč, ker je pač stresni hormon.
 
Preden se torej kdo spravi na sotrpina, češ da preveč visi na pametni napravi in da je odvisen od nje, je dobro pomisliti, zakaj in čemu visi. Najbolj žalosten prizor, ki sem mu priča vedno znova, je, ko pri sosednji mizi sedi par, očitno je, da sta res par, potem pa vsakdo strmi predse, srka kavo pol ure, ne izmenjata si niti pogleda niti besede, nato pa vstaneta in se odpravita. Različica je, da ves ta čas vsakdo od njiju preždi na svoji napravi in obupano išče bližino nekoga drugega.