Blagostanje ljudi po pandemiji

Pandemija koronavirusa nas je na poseben način soočila s spoznanji o naravi človekovega blagostanja. Medtem ko nas že tako ali tako dnevno priganjajo k proizvodnji blaga, k potrošništvu in razmetavanju z energijo, je lahko v času pandemije vsakdo dodatno na svoji koži izkusil, kako pomembno in krhko sočasno je psihično blagostanje ter kako malo ga je v resnici in kako težko je skrbeti zanj.

Prekinitev običajnega toka življenja je vselej dramatična in ima negativne posledice, pa čeprav človek zadene na loteriji. Pojavijo se negotovost in občutki tesnobe, eksistenca se zamaje, človek je pod stresom, vznemirjen. Pandemija koronavirusa je posebna prekinitev, ki vse to okrepi.  
 
Nekateri ljudje so bili že pred pandemijo preveč obremenjeni, nagnjeni k depresivnemu doživljanju eksistence in čustveno poškodovani, tesnobni, osamljeni, zaskrbljeni in pod stresom. Zanje je bilo življenje pretežko, prenapolnjeno z dogodki, ki jih niso mogli smiselno povezovati v zgodbe, celote; tako življenje je polno drobcev brez pomena in smisla, zaradi katerih se povečujejo tesnobni občutki in občutki, da je življenje prezahtevno, da bi ga živeli.
 
Nenadna prekinitev življenja, ki vodi v izolacijo, vse skupaj poglobi in poslabša. Pomeni travmo, ki jo sicer dobro razumemo. Predstavlja namreč nekaj dobesedno nesmiselnega, nekaj, česar ljudje ne morejo vgraditi v svoje simbolne svetove in ne morejo najti notranjega miru.
 
Notranji mir je ključna razsežnost človekovega blagostanja. Ko je življenje nepredvidljivo in polno negotovosti, ni notranjega miru in ne moremo govoriti o blagostanju. Pandemija virusa pa je le en vzvod nepredvidljivosti in negotovosti življenja. 
 
V sodobnem svetu je tudi po koncu pandemije veliko negotovosti in nepredvidljivosti. Še izrazitejša postaja siceršnja bizarnost vsakdanjega življenja, ko so ljudje gnani, da bi vse raslo, opravljajo pa dela, ki niso kreativna in jih ne izpolnjujejo. Tako šele sedaj morda nekoliko bolje razumemo pomen notranjega miru, počasnega in preprostega življenja, spokojnosti in blagostanja.
 
Še jasneje namreč postaja, kako majhna je čustvena svoboda ljudi, kako pomembno je, da je življenje predvidljivo, varno, stabilno, kako pomembna je bližina drugih ljudi, s katerimi se lahko pogovarjamo in si delimo delčke lastne eksistence. 
Blagostanje dobro razumemo šele, ko imamo močne izkušnje miru, stabilnosti in varnosti. Dinamično življenje, ki ga narekuje ritem neoliberalnega kopičenja, kljub novoreku ne povečuje blagostanja, ampak ga ovira in zmanjšuje.
 
Velika slika sveta nam pove, da sta izoliranost in osamljenost v času pandemije zgolj vrh ledene gore, saj je že samo neoliberalno življenje napolnjeno s tem, kar je moteče in povečuje stiske ljudi, ki so pogosto osamljeni in nimajo nikogar, s katerimi bi negovali zares pristne medsebojne odnose, pogovore in refleksije.
 
Sedaj je pravi čas za vpogled, da se je sicer zdelo običajno neoliberalno življenje zdi čisto v redu, da so bili ljudje večinoma v redu in da so bili zadovoljni z življenjem. Za nazaj se je namreč izkazalo, da ni bilo tako, da so bile na delu fikcije in iluzije.
 
Prekinitev življenja prinese tudi nenadno spoznanje, da je človek dolgo časa živel v zmotnem prepričanju, da je bilo vse čisto v redu, potem pa je naenkrat povsem jasno, da ni bilo.