Biti za vse prilagoditve

Res je fenomenalno, kako je neoliberalni novorek postal slavljeni in občudovani del vsakdana – nekako tako kot kisik. Zdi se, da ga skoraj vsi ljudje brez izjeme sprejemajo, kot da je mana z neba. Tokrat mislim na besedo fleksibilnost. Delodajalci jo obožujejo, zato se borijo za fleksibilnost na delovnih mestih, želijo fleksibilno delovno silo, fleksibilni delovni čas in vse drugo naj bi tudi bilo fleksibilno. Tudi vsi drugi ljudje so za fleksibilnost, ker verjetno verjamejo, da je to nekaj dobrega in pozitivnega. Pa ni, kot bom pokazal v nadaljevanju. In sploh ni pomembno, kaj verjamejo, saj je dovolj, da sprejemajo.

Pokazal bom tako, da bom potegnil vzporednico med delovanjem možganov in novorekom, v katerega sodi tudi beseda fleksibilnost.
 
Možgani so organ, ki deluje na prav poseben način. Ljudje jih namreč nenehno oblikujejo in preoblikujejo, ker so plastični. Nisem rekel, da so fleksibilni, ker obstaja pomembna razlika. In ko začnemo razmišljati o plastičnosti možganov, se je dobro potruditi in raziskati samo naravo plastičnosti.
 
Svoja letošnja predavanja s področja socialne nevroznanosti bom čez dva tedna pričel s komentarjem k delu, ki ga je spisala francoska filozofinja Catherine Malabou. Njeno delo ima naslov Que faire de notre cerveau? (Bayard, 2004). Na kaj mislim?
 
Na razliko, kot rečeno. Catherine Malabou izvrstno izpostavi tole idejo o možganih: obstaja zgodovina možganov. Ljudje sicer ne vedo, kako oblikujejo svoje možgane, a to delajo.
 
Delajo, ker so možgani zmožni za dvoje: da dobivajo oblike in jih dajejo – vse to je delo. Filozofinja poudarja, da je to dvoje izjemno pomembno za odgovor na vprašanje, kaj naj bi ljudje delali z lastnimi možgani v neoliberalnem svetu fleksibilnosti.
 
Temeljni princip delovanja možganov je, da ustvarjajo sinapse in jih krepijo – ali pa te razpadajo oziroma propadajo. Svoje možgane dobesedno ustvarjamo, zato nikakor ni nepomembno, kako to delamo, kakšno obliko dajemo nevronskim mrežam.
 
Česa bi se torej morali zavedati o delu lastnih možganov? Naj najprej izrišem koordinate vsakdanjega življenja ljudi, saj možgani ne delajo v praznem.
 
Dobro se zavedamo, da živimo v družbi, ki se hitro spreminja. V njej je pomembno delo, ker je pomembno, da vse nenehno raste. Delamo in se zavedamo, da živimo v mrežah, povezani smo z drugimi ljudmi, za nas so pomembni odnosi. Povezani moramo biti v mreže in mreže mrež, delati moramo, spreminjati moramo sebe in odnose, celo družbe. Vse to tudi zares delamo. Ne smemo biti rigidni, nenehno se moramo prilagajati spremembam, ki jih sami pomagamo ustvarjati. Na delu je zahteva po fleksibilnosti.
 
Plastičnost možganov pa ni isto kot fleksibilnost. Slednje je ideološki avatar plastičnosti, kot poudarja Catherine Malabou.
 
Fleksibilnost, ta sveti gral neoliberalcev, namreč pomeni, da ni (več) potrebe po posamezniku. Potrebna je namreč zgolj zmožnost človeških osebkov za upogljivost, ubogljivost, sprotno prilagajanje, obdelovanje. Fleksibilnost je plastičnost brez človekove izvirnosti, posebnosti, singularnosti.
 
Ali po domače: v perspektivi, ki jo odpre potreba po fleksibilnosti, smo vsi enaki, vsak človek je zamenljiv z vsakim drugim človekom, nihče ni pomemben.
 
Človek v svetu, v katerem prevladuje zahteva po fleksibilnosti, nenehno dobiva (novo) obliko, vendar je ne daje. Od njega se namreč ne pričakuje, da bo ustvarjalen, da bo iznašel kaj, da bo naredil na koga vtis, da bo oblikoval svoj stil. Vse to je namreč predvideno in celo narejeno že vnaprej, osebek mora zgolj izbirati med ponujenimi izbirami  in jih kombinirati.
 
Ustvarjati pa pomeni čisto nekaj drugega. Pomeni delovati, kot delujejo plastični možgani: kreirati zgodovine nečesa (česarkoli), pomeni postajati subjekt take zgodovine. To je obenem zgodovina, ki ima pomen, smisel, telos, kot bi rekli Stari. Zaradi takega delovanja je možen nov pomen zgodovine, je možna nova svoboda, so možne nove besede, je možen nov svet. Nikakor pa ne pomeni več istega in več različic istega.
 
Fleksibilnost je, prav nasprotno, brez tradicije, je brez zgodovine in ni koncept, medtem ko je plastičnost vselej natančno določen koncept. Fleksibilnost pomeni zgolj neskončno, brezmejno prilagodljivost človeških bitij, delavcev in delavk, ki naj bodo še potrošniki, da bo vse raslo. So zgolj delčki megamašin, njihova volja ni pomembna, še manj je pomembna želja. Za prilagajanje namreč ne potrebuješ ne enega in ne drugega – zadošča, da skloniš glavo in pristaneš s komaj slišnim da.
 
Nova odgovornost spremlja plastičnost, ne spremlja pa fleksibilnosti, saj ta pomeni zgolj prilagajanje spremembam, za katere niso prvenstveno odgovorni navadni ljudje, delavci. Od njih se ne pričakuje, da bodo odgovorni, saj zadošča, da so pridni, disciplinirani in krotki. In seveda: da nenehno delajo na sebi. Da so še bolj fleksibilni. Imperativ je povsem jasen: ljudje morajo biti v neoliberalnem svetu za vse prilagoditve, ne pa za plastičnost. V nekem radikalnem smislu zato ne potrebujejo možganov. Ni čudno, da celo znanstveniki nenehno vrtijo lajno, kako nas bo umetna inteligenca prekosila in premagala in prehitela in nadvladala.
 
Česa bi se torej morali zavedati o delovanju lastnih možganov? Da so narejeni za kreativnost, ne za fleksibilnost, za plastičnost in za to, da dajejo oblike. Ljudje v neoliberalnem svetu ne dajejo oblik, saj se od njih pričakuje, da jih bodo sprejemali in da bodo – fleksibilni. Take množične pasivnosti ljudi svet še ni doživel.