Biti za druge

Recimo, da se odpravite s prijateljem na potovanje, potem pa presenečeni odkrijete, da se obnaša povsem drugače, kot ste navajeni. Kot bi bil nenadoma pred vami drug človek. Kako je to mogoče? Kaj storite?

Ena od možnosti je, da razmišljate o prijateljstvu in o tem, kar imamo lahko ljudje med seboj.
 
Sam vedno znova trčim ob nenavadno razliko, ki jo poosebljajo nekateri ljudje, vendar vem, da so taka srečanja nujna, da so ljudje zmožni tudi za vedenje, ki je povsem nepredvidljivo, in nas vsakič vrže iz tira. Na naše veselje pa obstaja tudi hrbtna stran iste zgodbe.
 
Vzemimo Freuda. Je zdravnik, ugleden dunajski meščan, premožen človek, lepo oblečen, kultiviran, lepih manir, ima veliko družino, je vzoren družinski oče, dober psihoanalitik. Človek bi rekel, da je to konservativen mož, ki si želi več istega, razvoj kapitalizma, znanosti, tehnologij in vsega drugega, da bo še lepše na tem svetu. Če bi živel v današnjem svetu, bi mu bilo zagotovo zelo dobro.
 
Potem pa vzamemo v roke kako od njegovih del, ki danes sicer veljajo za zastarela ali nepomembna in celo zdavnaj presežena. Na primer knjige, kot so: Množična psihologija in analiza jaza; Nelagodje v kulturi; Prihodnost neke iluzije. Naj bo zadosti. Preberemo jih. Kaj si lahko mislimo o njihovem avtorju, zlasti pa o vsebini knjig?
 
Morda to, kar je nekoč dejal Herbert Marcuse, ki ni bil psihoanalitik, saj je bil filozof in sociolog, kar je morda dodatno pomembno: Freudova teorija je radikalna kritična teorija. Verjetno nam je čisto vseeno, kaj je rekel Marcuse, zato se prepričamo sami. Odložimo na stran Marcusejevo delo Eros in civilizacija, ki je namenjeno filozofskemu raziskovanju Freuda, in se posvetimo branju Freudovih del, da sami kritično ugotovimo, kako in kaj, da razmislimo s svojo glavo, kot se reče.
 
Najprej spoznamo, da nas psihoanaliza sooča z resnicami o nas samih, ki jih pogosto nočemo sprejeti in zanje niti ne želimo vedeti, ker ne vemo, kaj se dogaja z nami nezavedno, obenem pa je prav nezavedno tisti del uma, kamor skušamo potlačiti vsebine, ki so za našo zavest nesprejemljive, kar obenem pomeni, da nezavedno vemo, da nekaj vemo, in zavestno ne vemo, da nezavedno vemo.
 
Potem lahko sklepamo naprej. V naravi ljudi je, da ne vedo natančno, kakšne so njihove najgloblje želje, kakšni so njihovi nezavedni interesi ter da se ne zavedajo vsega, kar se dogaja v njih in vpliva nanje. Torej smemo reči, da je vsaj kdaj pa kdaj dobro narediti vajo, ki jo imenuje prav Freud biti povsem iskren do samega sebe. To je zahtevna vaja.
 
Recimo, da nam uspe, da smo do konca pošteni in iskreni do sebe. Kaj še ugotovimo?
 
Ugotovimo, še vedno beremo uvodoma omenjene knjige, da Freuda ne zanima zgolj blagostanje pacientov, ki pridejo k njemu v analizo, temveč ga zanima še nekaj drugega: resno ga zanima družbena pravičnost. Kako pridemo do te ugotovitve?
 
Freud pravi: zanima nas, kako zunanji, družbeni dejavniki vplivajo na ljudi in kako jih ti filtrirajo v svojih možganih, v umu. Kaj se dogaja, saj si zdravniki redko zastavljajo taka ali podobna vprašanja?
 
Oglejmo si še en primer, da bomo bolje razumeli samo naravo zunanjih dejavnikov, o katerih govori Freud.
 
Vsakdo ve tako rekoč iz svojih vsakdanjih izkušenj, gotovo pa so mu dobro poznani nekateri podatki o delovanju kapitalizma, na primer tisti, ki povedo vsaj nekaj malega o ameriškem gospodarstvu, pa o kitajskem, ruskem, grškem, o turški liri etc., kako je trenutno na tem svetu, da živijo ljudje, ki imajo dostop do kapitala, in ljudje, ki ga nimajo, da je prvih malo, drugih pa zelo veliko.
 
Iz podatkov zlahka sklepamo, da je na našem planetu veliko ljudi odvisnih od tega, kako skrbijo elite za delovanje kapitalizma, pa naj gre za trgovinske vojne, dodatne carine na izdelke, vojne, kakršna divja v Siriji, zavračanje beguncev in migrantov iz revnih predelov sveta, ali pa za poceni delovno silo iz Afrike, poceni izdelke, ki so v resnici izjemno potratni, podnebne spremembe, uničevanje naravnega okolja in vse drugo.
 
Ali kot lahko parafraziramo Freuda: ljudje, ki so odrezani od kapitala, bodo sčasoma zagotovo razvili močno sovražnost do civilizacije, ki jo sicer omogočajo s svojim delom, vendar imajo v rokah premajhen delež bogastva, ki ga pomagajo ustvarjati. Ne, to ni stavek iz Marxovega Kapitala, sem se prepričal.
 
V takih pogojih, nadaljuje Freud, zares težko pričakujemo, da bodo ljudje sprejemali civilizacijske prepovedi, omenitve in norme. Ker so nezadovoljni, lahko dolgoročno pričakujemo kvečjemu njihov upor, revolt.
 
Civilizacija, v kateri je tako veliko ljudi odrezanih od bogastva, premoženja oziroma kapitala, niti ne zasluži, da dolgo živi. Mislim, da bi se Freud podpisal pod ta stavek. Kaj potem storiti?
 
Freud ni zaupal komunistom, kakršni so živeli v njegovem času, in ni verjel v komunizem. Prepričan je bil, da so ljudje po naravi slabo opremljeni za solidarnost, medsebojno zaupanje, naklonjenost, sprejemanje in spoštovanje. To ne pomeni, da vsega tega ne zmorejo, da se ne morejo naučiti, kultivirati, vzgojiti za vse to, res pa je tudi, da človeštvo še ni iznašlo ustreznih oblik skupnega življenja, da bi tako vedenje prišlo do polnega izraza.
 
Za konec lahko vzamemo v roke še kako sodobno knjigo o Freudu, da se dodatno prepričamo o statusu psihoanalitične misli in njenem pomenu za nas.
 
Knjiga je tale: Lawrence Friedman. Freud’s Papers on Technique and Contemporary Clinical Practice (Routledge, 2018).
 
Česa se torej naučimo iz sodobne klinične prakse?
 
Najprej tega, da psihoanaliza še vedno vztraja pri oblikovanju tega, kar imenuje avtor knjige free mind-set. To je svobodni um ali svobodni duh, kakor hočete. Potem pa tudi tega, da je Freud naredil vrsto eksperimentov, da je v pol stoletja razvil dobre principe in tehnike za oblikovanje takega svobodnega duha. Freudove knjige moramo zato brati kot a description of what happens if one does one thing or another; the choice is the therapist's, as is the choice to use them together to elicit the analytic experience (prav tam).

Po domače?
 
Na kratko. Ljudje si to, kar imajo med seboj, razlagajo. Za razlage potrebujejo miselna orodja. Ni naključje, da psihoanalitiki pogosto govorijo, da je analitik kot kirurg. Treba je biti natančen. Premalo natančne razlage vodijo čisto drugam, kot kaže smer, v katero je hotel Freud: svobodni duh.