Biti človek v pametnem svetu

Naslednje leto bo minilo dvesto petdeset let od rojstva Ludwiga van Beethovna. Mitja mi je zadnjič predlagal, da se lotiva nove knjige. O Beethovnu. Se veselim. Tudi zato, ker se je bova lotila v času, ko se napovedujejo nove oblike super razvitih pametnih strojev, še bolj zmogljive umetne inteligence, ki bo na primer pisala romane, nad katerimi bodo bralci navdušeni. Na enak način bodo pametni stroji skladali in poslušalci bodo navdušeni nad njihovimi sonatami, operami in koncerti. Kaj bo v takem svetu pomenilo biti človek? In kaj danes pomeni biti človek? Obstaja ideja o naravi človeških bitij, ki me zaradi zapisanega zanima še bolj, kot me že sicer.

Najprej bi lahko pomislili, da je umetna inteligenca že sedaj vsaj v nekaterih razsežnostih delovanja boljša od človeka, da ga torej prekaša in celo ogroža – prav zaradi tega. Boljša je na primer v igranju šaha, hitreje seveda računa, obdeluje podatke, poleg tega se ne utrudi, je natančnejša, zato bi se dal raje operirati računalniško vodeni kirurški roki kakor pa človeški. Lahko bi torej verjeli, da je onkraj človeškega nekaj postčloveškega, umetnega, super inteligentnega in neverjetno zmogljivega. Da je torej to, kar je človeško, dokončno zastarelo in primitivno. In nekateri avtorji zares razmišljajo tako že kar nekaj časa.
 
Na delu je zelo zanimiva možnost razmišljanja o tem, kaj nas dela ljudi, zaradi česa sploh smo ljudje, ne pa roboti. Res je, da je umetna inteligenca v marsičem popolna in neprimerno boljša od nas, da se ne zmoti, ne postara in ne umira, toda ali to pomeni, da bi ji morali zavidati njeno popolnost in se je poleg vsega še bati, saj je tudi hitrejša, natančnejša, močnejša, vzdržljivejša od nas? Bi morali imeti občutke manjvrednosti, neustreznosti in zastarelosti? Bi morali vsi po vrsti pasti v depresijo in začeti razmišljati o skupinskem samomoru, preden nas uniči? Mislim, da ne. 
 
Pristnost človeškega bitja namreč ravno ni v popolnosti in nezmotljivosti umetne inteligence, zato nikakor ne bi hotel spiti kave z robotom, ki bi mi v pogovoru ponujal same popolne stavke, objektivne podatke in najnovejše informacije. Človeško bitje je pristno šele skozi lastne zmote, napake, nekonsistentnosti, ranljivost, nepopolnost in norost.
 
Natanko v tej luči razumem tudi njegovo zmožnost za etična dejanja, ki so vsakič videti nekoliko nora. Zame namreč ni etično dejanje, ko umetna inteligenca preračuna vse možnosti, nato pa izbere objektivno najboljšo. Etika sploh nima nobene zveze s preračunavanjem, ampak pomeni odločitev v nepopolnem, necelem svetu, ki nujno vključuje tveganje, da se odločimo narobe.
 
Adam in Eva tako šele po dejanju, po odločitvi, da jesta z drevesa spoznanja, postaneta zares človeška; pred tem dejanjem sta zgolj nekakšni človeški živali, ki živita v živalskem raju. Torej nista kaznovana zaradi odločitve, ampak sta pravzaprav nagrajena, ker jima ni treba več živeti v popolnem raju.
 
Etične odločitve so zato izvrsten primer tako človeške nepopolnosti kot njegove zmožnosti za premagovanje ovir in za odločanje kljub oviram in možnosti izgube – celo izgube lastnega življenja, ne le izgona iz raja. Zveni depresivno, v resnici pa ni.
 
Z zapisanim je povezano temeljno Freudovo spoznanje o delovanju človeške duševnosti. Človek namreč lahko odkrije, da ga bolj kakor popolnost, ki je tako ali tako ne more doseči, privlači ne-popolnost, da lahko najde užitek v njenem prakticiranju, da se lahko odloča za potrjevanje življenja [nekoga drugega] celo tedaj, ko, nekoliko ironično, izgublja [lastno] življenje.
 
Zanimivo bo zato spremljati, kako se bo vedla umetna inteligenca v prihodnosti. Bo res samo močna in hitra in nas bo ogrožala in na koncu zavojevala, kot smo videli v Matrici? Ali pa bo zmogla kaj takega, kar zmorejo človeška bitja, ko globoko dojamejo pomen eksistence in potegnejo potezo, ki je ne more predvideti noben algoritem, saj je ne more niti bog.
 
Take so poteze, storjene v zagonu ljubezni, ki je nujno na strani dobrega, poteze, zaradi katerih človek naredi sam pri sebi bilanco, potegne črto in si reče, da bo storil, kar je treba storiti, pa naj razume, kdor more.
 
Kdaj bo torej umetna inteligenca dojela ne-celost realnosti in človeških osebkov ter postala zmožna za etična dejanja, ki so vselej v odnosu do boga, ki je kajpak nad vsako umetno inteligenco, pa če je še tako inteligentna? To je zame pravo vprašanje, ne pa zaskrbljenost, kdaj nas bo umetna inteligenca zavojevala in nas podjarmila.