Biti človek

Kako biti človek? Kaj pomeni biti človek? Je že vsak človek spontano človek že samo zato, ker se je rodil kot pripadnik človeške vrste? Je to dovolj? Kaj pomeni napredovati v življenju, se spreminjati, se razvijati? Katere cilje naj bi dosegel v življenju? Vse to so vprašanja, ki si jih lahko zastavljamo, a je obenem res, da jih lahko tudi ne zastavljamo. Torej se lahko vsak posameznik sam odloči, ali se bo spraševal ali pač ne. Morda pa vendarle ni čisto tako.

Vsak človek se lahko vsaj do določene mere pouči, kako so živeli njegovi predniki, kaj vse so znali, s čim so se ukvarjali, kako so razmišljali, kaj vse so že vedeli. In če je brezbrižen do vsega tega, če so brezbrižni še ljudje okoli njega, se njegov svet krči in oži, kar med drugim pomeni tudi amnezijo, celo družbeno amnezijo. Ljudje pozabljajo, kar so drugi ljudje že vedeli, in postajajo siromašnejši. Se s tem res lahko zadovoljijo? Nekateri se.
 
Za druge je rešitev v odprtosti, v izmenjavanju z različnimi ljudmi, v bogatenju, ki zajema tudi znanje iz preteklosti. V tem prepoznavam smisel življenja.
 
Sokrat in Descartes sta zato še vedno svetli zvezdi na nebu, pod katerim živim. Nikoli ne bosta ugasnili, čeprav to ne pomeni, da danes ne vemo več, kot sta vedela. Seveda vemo, toda zastavljanje dobrih vprašanj in raba dvoma sta še vedno močni miselni orodji za napredovanje. Nista vsebina, sta pa načina.
 
Razmišljanje, naddoločeno z dvomom in zastavljanjem dobrih vprašanj, je v letu 2021, ki se danes končuje, pomembno tudi zato, ker vodi k dobrim odgovorom na vprašanje, kako biti človek v časih, ko nepredstavljivo bogatenje elit, pandemija koronavirusa in podnebne spremembe pritiskajo na duha in ga obremenjujejo.
 
Najpreprostejši odgovor je obenem tudi dober: človek, ki je odprt, napreduje in se razvija, medtem ko zaprti ljudje stagnirajo. Podobno velja za občestva, kot piše Johan Norberg v knjigi Open.
 
Odprtost je najprej in bistveno odprtost do novih idej in načinov razmišljanja. Nove ideje kajpak vodijo k inovacijam, k novim praksam, načinom življenja in k drugačnim medsebojnim odnosom.
 
Odprtost nujno ogroža družbene hierarhije, saj jih ne prenese tako rekoč po definiciji, ogroža zaprta občestva in zaprte ljudi, ki težijo k ohranjanju položajev, statusov in identitet. Prav zato je težko biti odprt.
 
Težko je biti odprt, ker zaprti ljudje ogrožajo odprtost duha. Včasih jo ogrožajo z ustrahovanjem, včasih z grožnjami in nasiljem.  
 
Ko politiki zatrjujejo, kaj vse zmoremo narediti skupaj, mislijo na nekaj posameznikov na oblasti oziroma na nekaj pripadnikov elite. Ne mislijo na vse državljane, zlasti pa ne mislijo na odprtost. Odprtost duha je namreč trn v njihovi peti, kajti odprti ljudje zastavljajo dobra vprašanja, ne ponujajo klišejev na pereča vprašanja in uporabljajo dvom kot temeljni pogoj kritičnega mišljenja.  
 
Kritično mišljenje preprečuje ideološki govor in ga onemogoča. V svetu, v katerem bi prevladovalo kritično razmišljanje, elite ne bi mogle več biti elite in oblast ne bi bila mogoča, ker ne bi bilo hierarhij. Kritično mišljenje anarhistično.
 
A še naprej bomo živeli v hierarhičnih svetovih z elitami na čelu, s pogosto neracionalno oblastjo, obremenjeni z vprašanji, na katera ne bomo znali odgovoriti ali pa kratko malo ne bomo hoteli, ker se nam bo zdelo odgovarjanje nepotrebno ali nekoristno. Le da nas bodo podnebne spremembe vse bolj silile k novim odgovorom na stara vprašanja, pa če nam bo to všeč ali ne. Do takrat pa se bosta Sokrat in Descartes obračala v grobu, nemočna.