Bistvo sreče

Poprosili so me, če bi imel še eno predavanje iz pozitivne psihologije. Sprejel sem, ker so očitno zainteresirani. Za potrebe tega predavanja berem dve knjigi. Prva ima zgovoren naslov: America the Anxious: How Our Pursuit of Happiness Is Creating a Nation of Nervous Wrecks – spisala jo je Ruth Whippman, britanska novinarka, ki živi v Kaliforniji. Njena osnovna ideja je preprosta: videti je, da obsedenost Američanov, da najdejo srečo, spravlja taiste ljudi na rob pameti. Druga knjiga je tale: An anxious age: the Post-Protestant ethic and spirit of America – spisal jo je ameriški pisec Joseph Bottum. Tudi njegova ideja je preprosta: živimo v času globoke duhovnosti, obenem pa množico ljudi žene naprej manična spiritualna tesnoba, ki jo spremlja neusmiljena nadnaravna zaskrbljenost.

Dejansko se dogaja, da ljudje po vsem svetu v zadnjih desetletjih iskreno verjamejo, da je v življenju zelo pomembno biti srečen. Njihovi predniki niso razmišljali na tak način, zato ni res, da so ljudje vselej iskali srečo in verjeli, da morajo postati srečni. Danes številni ljudje verjamejo, da morajo postati natanko taki.
 
Ljudem, ki iščejo srečo, streže armada strokovnjakov z brezmejnim arzenalom nasvetov, pripomočkov, metod, tehnik, protokolov in vsega drugega, ki naj bi jim tlakovali pot k sreči.
 
Redki pa so, ki znajo pravilno svetovati in sploh vedo, kaj je resnično pomembno in celo odločilno za doživljanje smiselnosti življenja, njegovega globljega pomena in celo sreče.
 
Številne raziskave že lep čas dokazujejo nekaj zelo preprostega. Spoznanje je tako preprosto, da je skoraj trivialno. Psihološki žargon nam takoj ponudi ta preprosti odgovor.
 
Ljudje so srečnejši, ko 1) krepijo intimne odnose z bližnjimi in 2) imajo trdne, tesne odnose z ljudmi v občestvu. Avtorici knjige zato ni težko skleniti, kar je na pladnju.
 
Potem ko je Železna gospa pred desetletji razglasila celemu svetu, da družba kratko malo ne obstaja, je neoliberalna blaznost kot plima počasi zajela ves svet in ga preplavila z noro idejo, da so ljudje srečni, ko uspejo, to pa se zgodi, ko se zazrejo vsak v svojo notranjost, v svojo dušo, tam nekaj premaknejo in popravijo, spremenijo ali dopolnijo, potem pa vse skušaj steče skoraj samodejno – ljudje postajajo vse srečnejši.
 
V resnici se dogaja ravno nasprotno. Ljudje kot goli posamezniki v družbi, ki ne obstaja, divje sledijo sreči, če sploh imajo empirične pogoje za tako sledenje, tekajo za njo, verjamejo gurujem in spiritualnim motivatorjem, se poglabljajo v notranjost – in so vse bolj prazni.
 
Prazni so kot sod. Meditirajo in tekajo po livadah, se udeležujejo dogodkov v majhnih skupinah, tam vadijo jogo in čuječnost in vse drugo, obiskujejo seminarje čuječnosti, medtem pa se njihovi medsebojni odnosi krčijo na minimum.
 
Dnevno jim posvetijo zgolj nekaj minut, tedensko porabijo bistveno več časa za preganjanje po družabnih omrežjih in brskanje po pametnih mašinah kot za odnose iz oči v oči in pogovore.
 
Samooklicani guruji sreče, zagovorniki nekakšnih sodobnih evangelijev sreče, zadovoljstva in smisla služijo gigantske količine denarja na njihov račun, nenehno jim svetujejo in se ne menijo za dejstvo, da so ljudje toliko bolj prazni, tesnobni in nervozni, kolikor hitreje se premikajo, da bi postali srečni. Industrija sreče in pozitivne psihologije, za katero stojijo razkošno plačani raziskovalci, se nezadržno povečuje, saj prav ti ljudje še bolj posegajo pa izdelkih in storitvah, ki obljubljajo še več sreče.
 
Zlasti pa se ne menijo za resna znanstvena spoznanja, kako razdiralne učinke na blagostanje ljudi imajo dolge ure, ko kratko malo morajo biti na delovnih mestih, kjer pogosto opravljajo povsem nesmiselno in duhamorno delo, pomanjkanje počitnic in prostega časa, pomanjkanje pogovorov, kakovostnih medsebojnih odnosov, družbene nepravičnosti in orjaške razlike med življenjem elit ter vseh drugih ljudi.