Bill ali Greta

Včeraj sem imel predavanje. O ranljivih družbenih skupinah, o hendikepu in o – etičnosti. O spremembah, o možnostih, da se človek v življenju spremeni, da nekaj premakne, da postane boljši. Kompleksna tema. Taka je zlasti zato, ker posameznik težko spreminja sebe, še neprimerno teže pa je spreminjati občestva ali kar celotno civilizacijo.

Človeško bitje sicer lahko spremeni svoje verjetje, svoje mnenje, in sicer o čemerkoli. Lahko se informira, lahko usvoji novo znanje, lahko spozna in razume, dojame. Sprememba je torej mogoča. Najlepše pri tem pa je, da se oseba spreminja skupaj s spreminjanjem mnenj ali tega, v kar verjame. Človek namreč ni zbiralnik mnenj, informacij ali podatkov, kot je na primer računalniški disk, temveč je vselej del sprememb. Zelo pomembno je, kaj verjame.
 
Ni pa mogoče, da se človek ne spreminja. Skoraj bi lahko rekli, da ni mogoč status quo.
 
Ob tem velja opozoriti na harvardskega psihologa Stevena Pinkerja, ki je postal v zadnjih letih svetovno uspešen človek, znanstvenik, zagovornik idej o napredku. Postal je tako pomemben, da celo ponuja svetovnim voditeljem ideje o nadaljnjem razumnem vodenju sveta v še lepšo prihodnost. Zveni naravnost čudovito.
 
Ko elitni ljudje tega sveta dobivajo ideje od psihologa o razumnem vodenju, moramo biti vsaj pozorni, če ne kar zaskrbljeni. Zakaj?
 
Natanko zaradi spreminjanja. Podnebne spremembe so na primer že tako velike, da je govorjenje, kako bodo voditelji sveta na način, ki pomeni več istega, le z nekaterimi lepotnimi popravki, popeljali svet iz težavnega položaja, naravnost groteskna. Bill Gates je sicer navdušen na Pinkerjem in ga vneto prebira, toda šele Greta Thunberg vpliva nekaj upanja, sklicujoč se na znanost.
 
Vliva ga kot predstavnica mlade generacije, ki razmišlja o svetu bistveno drugače kot Pinker, Bill Gates in elita. Pravzaprav razmišlja natanko v luči razsvetljenstva in njegovih glavnih vrednot: humanizem, razum in znanost. Sklicuje se na znanstvenike in roti ljudi, naj jih poslušajo. Ne popušča v svoji drži in upa reči svetovnim voditeljem, da predvsem mlatijo prazno slamo, ko govoričijo o tem, kaj bodo storili do leta 2050, ko naj bi bile družbe brezogljične, karkoli že to pomeni.  
 
Znanost nikakor ne laže. Greta ima tako prav, ko se sklicuje nanjo in vztraja, da ne laže. To pomeni, da količine toplogrednih plinov v ozračju ves čas naraščajo. Besede elitnih politikov, kaj vse bodo naredile vlade do leta 2050 ali 2100, nenehno spremlja naraščanje toplogrednih plinov. Teh ni manj v ozračju, temveč jih je, kljub besedam elite, vse več.
 
Znanstvene raziskave dokazujejo onkraj razumnega dvoma, da bodo doživeli današnji otroci neprimerno več podnebnih katastrof kot mi, ki smo bili rojeni v prejšnjem stoletju, naši vnuki torej. Teh bo več celo v primeru, če elite takoj danes izpolnijo vse obljube, ki jih sicer dajejo ljudem.
 
Vprašanje je torej, zakaj politiki tako radi obljubljajo. Zakaj to počnejo? Ali res mislijo ali verjamejo, da jim verjamemo? Če verjamejo, so naivni, če se sprenevedajo in ne mislijo resno, ko obljubljajo, so nemoralni.
 
Nenehno napredovanje civiliziranega življenja je privedlo do točke, ko je na resni preizkušnji zmožnost ljudi za razumno odločanje. To ne poteka samo od sebe, zanj se je treba vselej šele potruditi. Psihoanaliza pa nam že stoletje in več dokazuje, kako zelo smo ljudje neracionalni. Zanašanje na elite, da bodo spremenile tok zgodovine, je v tem trenutku morda še najbolj nerazumno početje.