Biblija ali Kapital?

Številni mladi ljudje zrastejo brez pravega usposabljanja za razumevanje Marxove misli, prav tako pa je veliko takih, ki začnejo hoditi v cerkev že pri rosnih treh ali štirih letih, ko sploh niso v položaju, da bi se razumno in svobodno odločali, kam bodo zahajali in kam ne bodo. Odrasli mi vedno znova pripovedujejo, kako so preprosto morali hoditi v cerkev, kjer so se na smrt dolgočasili, saj niso razumeli prav ničesar. Njihovim staršem očitno ni padlo v glavo, da je to duhovno zlorabljanje lastnih otrok, ki jih silijo v vraževerje, namesto da bi z njimi prebirali dela Sokrata, Aristotela, Kanta, Hegla in drugih modrecev, pa tudi evangelije, zlasti tiste, ki niso del uradnega izbora. Kljub temu v zadnjih letih raste število teh, ki želijo močno teoretsko podlago za razumevanje sveta, v katerem živijo. Ne želijo vraževerja, propagande, mitov in simbolov, želijo pravo teorijo onkraj ideološkega pozivanja k pripadnosti tej ali oni stranki, politični smeri ali mnenjskemu občestvu. Nobenih problemov nimajo, če se slučajno znajdejo pred izbiro, kaj brati. Marxov Kapital jim ne dela težav niti na ravni formalne možnosti niti vsebinsko, saj, kot rečeno, želijo dobro artikulirano teoretsko misel o lastnem družbenem življenju. In jo kajpak dobijo.

Morda je ena najpomembnejših Marxovih idej tale: kapitalizem preprosto ne more obstajati, če se ves čas ne premika. To pomeni, da se kratko malo ne sme ustaviti. Ko ljudje ugotavljajo, kako hitro je življenje, mislijo na kapitalizem in njegovo nujnost, da se vse hitreje giblje, saj sicer dobički niso dovolj veliki. Kdor torej hoče kapitalizem, mora sprejeti tudi hitrost spreminjanja vsega.
 
Priseganje na dinamičnost sodobnega življenja je zato najprej podložniško sprejemanje zapisanega aksioma. Hvaliti se, da živiš hitro in dinamično, je enako kot ugotavljati, da hitri vlak hitro vozi. Kdor hitro živi, nujno podpira hitrost kapitalističnega življenja, in kdor bi se hotel ustaviti, bi ga mahoma razglasili za izdajalca.
 
Država zato zelo podpira 1 % tistih, ki so voljni hitro živeti. Vse druge poziva, naj skušajo še sami hitro živeti. Vendar zadeva ni tako preprosta. Življenje namreč postaja tudi vse bolj obremenjeno z dolgovi, s katerimi skušajo države vzdrževati socialni mir.
 
Zastopniki države bržčas ne vedo, da se je francoska revolucija začela, ker so ljudje, obremenjeni z davki in drugimi zadevami, nanašajočimi se na dolgove, ki jih je bilo treba odplačati, nekega dne kratko malo sporočili monarhu, da tako ne mislijo več živeti. In so mu vzeli glavo. Pa še njegovi soprogi, za vsak primer.
 
Nekaj podobnega se je zgodilo leta 1905 v Rusiji, nato pa še leta 1917. Carja z vso njegovo družino so ustrelili, ker so bili dolgovi države preveliki, davki pa  tudi, ker je nesposobni car vlekel dobesedno nore poteze in spravljal ljudstvo v obup.
 
Rumeni jopiči danes ne protestirajo, ker jim gre dobro, ker so zdravi in srečni, da živijo v Franciji, eni najbogatejših držav na svetu, temveč protestirajo zoper nepoštene davke, omejevanje mezd in mizerne pokojnine. Da, želijo natanko to, kar želi 1 %: hitro, dinamično, srečno in zdravo življenje. Za tako življenje pa potrebuješ denar. Preprosto kot pasulj.
 
Dobre želje ob koncu leta ga ne bodo zagotovile, Jezus nima nič pri tem, gotovo pa je pomembno še dejstvo, ki ga doslej nisem niti omenil. Vsakdo zlahka ugotovi, s kakšno neverjetno lahkotnostjo se država spravlja na delavce in upokojence, češ da so predragi, medtem ko se korporacij, na primer naftnih, ne upa niti dotakniti.
 
V čarobnem decembru postaja tako vse bolj jasno tudi to, da je življenje še kaj drugega kot dinamično uživanje, če le pripadaš enemu odstotku. Tako napoči čas, ko postanejo ljudje sposobni organizirati se, soočati se s policijskim nasiljem in z brutalnostjo sprenevedave države, ko jim popolnoma dol visi za javne medije in njihov mainstream način prodajanja sebe, da bi dobički nekaterih rasli.
 
Čisto preprosto: ljudi začne nenadoma zanimati resnica njihovih življenj. Nič drugega.