Berite mojo željo

Ko je Joan Copjec leta 1994 priobčila znamenito Read My Desire: Lacan Against Historicists, nisem mogel vedeti, da se bom leta pozneje vrnil k njej s posebnim občutkom, o katerem želim spregovoriti danes.

Michel Foucault je v svojem času verjel, da živimo v svetu, v katerem sistem našega življenja vsak upor ali protest ljudi prej ali slej absorbira, potegne vase in s tem izniči njegov naboj, zmanjša njegovo ostrino. O njegovem prepričanju se seveda krešejo mnenja od trenutka, ko je postalo jasno, da v to res verjame, toda danes je zagotovo vnovič aktualno vprašanje, kako se znebiti občutkov pesimizma, brezbrižnosti in celo depresivnosti, saj je prav tako jasno, da ne živimo v svetu, v katerem bi imeli veliko razlogov za radost in veselje nad življenjem, čeprav mediji skrbijo za vtis, da vse raste, napreduje, se razvija in da bi potemtakem morali biti vsaj zadovoljni, če že srečni nismo.

Tu nam priskoči na pomoč Lacan. Dobro vemo, kako je presenetil študente, ko so se maja '68 soočili, Lacan pa je dokazoval, da so matemi, ki jih je oblikoval, realni. Ne realistični in ne nekaj, kar hodi po ulicah, temveč so nekaj, kar je vpisano v Realno.

Vem, da je zapis žargonski in preveč abstrakten, zato bom nadaljeval nekoliko drugače.

Nadaljujem z vprašanjem, ki ga zapiše v omenjeni knjigi Joan Copjec. Zakaj je koristno razumeti aktualno delovanje družbe? Kaj nam koristi, če vemo, kako deluje?

Odgovor na vprašanje ponuja Lacanovo vztrajanje, da je za vsako človeško bitje zelo dobro, če vztraja pri svoji nezavedni želji, če jo resno jemlje, če jo skuša artikulirati. Nasprotje od tega je zelo znano: ljudje verjamejo, da njihove želje artikulira in zadovoljujejo svobodni trgi dobrin oziroma blaga, da zanje skrbi celo socialna država in da tudi delodajalci, ki po njihovem prepričanju dajejo delo, zato se tudi tako imenujejo, niso povsem brezbrižni do njihovih želja – znotraj realnih okvirov, kajpada, česar ne pozabijo vsakič podčrtati.   

Z željami torej ne bi smelo biti prevelikih problemov. Če jih ne moremo zadovoljiti danes, jih bomo morda jutri, saj to razumemo, ker smo razumna bitja, zato je tudi dobro tekati za svojimi sanjami, kot nam ves čas priporočajo. Lacan pa pravi, sklicujoč se na Freuda, da z željo ni tako preprosto, da je njena resnična narava precej drugačna.  

Željo je treba brati in razumeti bistveno drugače. Kako?

Da bi odgovoril na vprašanje, potrebujem poleg želje še en pojem: pogled. Nobenega dvoma ni, to ve vsakdo iz svoje izkušnje, kako zelo pomemben je pogled. Spomnim se, da sem se v šoli kdaj skušal skriti za visokoraslim in plečatim sošolcem, ki je sedel pred menoj, da me učitelj ne bi videl in kaj vprašal. Verjel sem, da me ne bo vprašal, če me ne bo videl, ne da bi se zavedal, kako pomembna je povezava med vednostjo in oblastjo, ki jo je raziskoval Foucault.

Obstaja pogled, na primer oblastni pogled, ki hoče vse videti. Imenujemo ga panoptični pogled. To je pogled, ki naj bi ga usvojili vsi ljudje že v rani mladosti. Z njim naj bi nadzorovali sami sebe, se opazovali in se nenehno preverjali, da ne bi storili kaj prepovedanega ali nedovoljenega, da jim želja ne bi ušla iz rok, da bi se kaznovali, če bi se to vendarle pripetilo. V taki perspektivi so tudi najbolj intimne želje, najbolj skrite želje prej ali slej objekt pogleda.

Logiko panoptičnega pogleda s pridom izkoriščajo ponudniki dobrin in blaga. Ali nam ne sporočajo čisto vsak dan, da lahko zadovoljijo vsako našo željo, da jo pravzaprav poznajo, še preden sploh odpremo usta? Ali to ne pomeni, da živimo v totalnem svetu, v katerem želja ne more postati revolucionarna, saj se sam kapitalizem revolucionira hitreje, kot bi se lahko sami? Torej je vedno korak pred nami, vedno že ve, kakšna je naša želja.

Razlike med želečimi ljudmi zato ne ogrožajo kapitalizma, saj se ta hrani z njimi, ker pomenijo več želja in večje povpraševanje po dobrinah, ki jih zadovoljujejo, zaradi tega pa raste vsaj BDP.

V to idilo zareže Lacan, kot rečeno, in skupaj s Freudom sesuje harmonijo v sončni prah. Ne-vednost in ne-vidnost, pravi, nista nasprotje od vednosti in vidnosti, zato ni mogoče nikakršno pogajanje, ni mogoče noben konstruktivni dialog, kajti ne-vidnost in ne-vednost spodkopavata vsako gotovost in vsako določenost, saj pomenita radikalno, korenito ne-kompletnost vsakega pomena in vsake pozicije, kamor se lahko postavi človeško bitje, skupaj z oblastno.

Kaj pomeni zapisano? Čisto preprosto. Pomeni, da je moja želja radikalno ne-zadovoljiva, iz tega spoznanja pa logično sledi še eno: namesto da sem gorivo za delovanje neoliberalnih megamašin, ki domnevno zadovoljujejo moje želje, sem neuničljivo in nedoločljivo zrno peska v njih.