Avtoritarno prilagajanje svetu

Zopet se peljem v službo in poslušam radio. Še enkrat slišim veselo novico; kako dobro, da je vsak dan na vrsti dobra novica. Svetovni bančniki in drugi mogotci, ki upravljajo z nepredstavljivo velikimi količinami denarja, napovedujejo Sloveniji v naslednjem letu gospodarsko rast. O, radostna vest že navsezgodaj. Seveda se ne spodobi, da bi v isti sapi povedali še nekaj. Da bo do leta 2030 skoraj 7 % vseh ljudi na planetu živelo z manj kot dvema dolarjema na dan, čeprav so razvojni načrti za trajnostni razvoj že pred leti predvideli, da bo takih ljudi manj kot 3 %. Toda kdor ima, se mu bo še dalo, zato se zaradi takih številk ne vznemirja. Vesel je, da ima in da bo vse raslo. Torej se velja mirno peljati naprej v službo in se veseliti, da jo sploh imam. A začetek ima nadaljevanje.

Kot dim v vetru se mimogrede izgubi misel, da živi veliko ljudi v stiski, kar pomeni, da potrebujejo pomoč. Mislim na fizično pomoč, duhovno pomoč, psihološko pomoč, denarno pomoč, vse vrste pomoči. Zdravi razum nima nobenega problema s takim sklepanjem, imajo pa ga vladajoči politiki. Ugotovitev na žalost ne preseneča, saj so se prisiljeni klanjati tem, ki so močnejši od njih, klanjajo pa se tudi rade volje. Če na primer v NATU rečejo, da mora Slovenija brž porabiti nekaj manj kot milijardo evrov, molče prikimajo in jih je celo nekoliko sram, da je niso porabili že doslej, saj so se nekoč v preteklosti prav tako rade volje zavezali, da jo bodo. Če obenem rečejo navadni državljani, da ne morejo do zdravnika in da potrebujejo več domov za starejše, politiki nemudoma ustvarijo vtis, da je njihovim željam in realnim potrebam nemogoče ustreči, da obstaja kup nepremagljivih ovir. Navzgor se torej ni problem priklanjati, navzdol ni problem biti aroganten in vzvišen. Že dolgo vemo, da se tako obnaša avtoritarna osebnost, tip človeka, ki rad ukazuje in razkazuje moč, ko ni okoli njega nobenega gospodarja, potem pa je nenadoma skromen in ponižen, ko se ta pojavi in stopi pred njega. 
 
Navadni državljani smo se prisiljeni prilagajati razmeram, ki jih vsaj do določene mere krojijo elite. Te nimajo vseh niti družbenega življenja v svojih rokah, ker ne morejo obvladovati mehanizmov, ki upravljajo z družbami, državami in s svetom. Tudi same se jim prilagajajo, to pa počnejo tako, da jim je prilagajanje v korist, da bogatijo. Navadni državljani ne moremo bogateti, ker živimo v kapitalizmu, v katerem se kapital po definiciji kopiči v rokah teh, ki ga že imajo. Za vse nas so na voljo le drobtinice, na voljo pa je tudi veliko novoreka, političnega žargona, puhlic in praznih besed, v katere naj bi po njihovem mnenju, do katerega imajo kajpak pravico, kot se reče, verjeli.
 
Na primer v napoved bogatih elit, da bo naslednje leto vse raslo in bo BDP šinil kvišku, prebil streho in bo spet vse v najlepšem redu.
 
Napovedi so res patetične, saj celo v Svetovni banki napovedujejo, da bo pandemija koronavirusa potisnila že to leto dodatnih sto milijonov ljudi v ekstremno revščino; v taki revščini živite, če imate na voljo manj kot dva dolarja na dan, kar imenuje Michael Roberts patetično nizka meja.
 
Milijarda evrov je za majhno Slovenijo veliko denarja. Zanj dobite kar nekaj sodobnih, prijetnih domov za starejše, pa še bi ostalo. Na primer za zdravstvo. Tega bodo raje privatizirali, se pravi, da ga bodo potisnili v roke privatnim lastnikom kapitala. Ti jim bodo kajpak nadvse hvaležni.
 
Denar, ki bi dejansko pomagal navadnim državljanom, tako vselej spretno preusmerijo tja, kjer se kopičijo dobički. Za navadne državljane so predvsem pravljice za lahko noč, kot rečeno.
 
A noč ni lahka, ker je treba nenehno stiskati in se bati, kaj se bo še razgradilo, kje vse bo socialna država še šibkejša, kaj si bodo izmislile elite in kako bodo pritisnile na ljudi, da se bodo prisiljeni še bolj prilagajati in obenem verjeti, da ima vse skupaj smisel, čeprav nezavedno že dolgo vedo, da ga kratko malo nima.