Avtoritarna normalnost

Medtem ko kot razumni posamezniki razvrščamo odpadke in zmanjšujemo ogljični odtis, kot ga imenujejo, so uničujoči požari samo v letu, ki se izteka, sprostili za 1.76 milijarde ton ogljikovega dioksida, poročajo znanstveniki. Številni ljudje po vsem svetu (Kanada, Kalifornija, Grčija, Turčija, Tunizija) so morali zapustiti svoje domove; materialna škoda je velika, nekateri ljudje so umrli. Rusija bo morda v kratkem napadla Ukrajino, ZDA trdijo, da bodo sledile sankcije. Če se bo to zgodilo, bodo stroški veliki. Ljudje že tako ali tako porabijo za orožje veliko milijard vsako leto. A kaj jim bo orožje, ko se bo Zemlja segrela še za kako stopinjo ali dve, segrela pa se zagotovo bo, kot kažejo najnovejši podatki?  

Po letu 1933 so v Nemčiji nastopila zlata leta avtoritarne normalnosti. Zakaj zlata leta? Ker nekateri ljudje, nagnjeni k avtoritarnemu vedenju in delovanju, v takem obdobju zares čutijo, da so to normalna leta, da je svet normalen, ko z njim upravljajo na avtoritarne načine, ko so torej vodje in šefi, ki jim nihče nič ne more in ne upa. Avtoritarna konservativnost velikih nemških podjetij je jasno izpostavila, česa ne mara: parlamentarne politike, visokih davkov, trošenja za blagostanje ljudi, sindikatov. Nemčija se je v tistih letih oboroževala tako hitro in tako obsežno, da je bilo videti, kot da hoče zavojevati ves svet.
 
Taka zlata leta pa lahko nastopijo kadarkoli in niso rezervirana za dvajseto stoletje. Upanje, da se nikoli več ne ponovijo, je jalovo. Vedno bodo namreč živeli ljudje, ki imajo radi avtoritarno vodenje in dostop do kapitala ter ljudi, ki jim vdano sledijo. Taka je normalnost za konservativce, avtoritarne ljudi in ljudi, ki najdejo težko razumljivi paradoksni užitek v podrejanju.
 
Sedemnajsto poglavje petega Lacanovega seminarja iz šolskega leta 1957–1958 ima naslov Formule želje.
 
Lacan se v njem najprej vpraša po cilju analitičnega procesa. Prvi odgovor je kajpak pri roki: prilagajanje realnosti. Pacient naj bi se v analizi prilagajal realnosti; v analizo naj bi prišel zaradi premajhne prilagojenosti. Torej bi moral tudi spoznavati realnost, saj se ni mogoče prilagajati nečemu, če ne veš, kaj to je. Analitični proces ima, logično nujno, spoznavno funkcijo. Ne more biti čaranje in mahanje z rokami, saj zaradi tega pacient nič bolje ne pozna realnosti kot pred vstopom v analizo.  
Spoznavanje realnosti je vsekakor tesno prepleteno s človekovo željo. Je to želja po spoznavanju realnosti ali je njen objekt kaj drugega? Vprašanje je nujno.
 
In želje ne moremo razumeti, pravi Lacan, brez kastracije. Ta je neločljivo povezana z željo. Ne pomeni kastracije, ki se zgodi, ko na primer kastrirajo žival. Ne, kastracija pomeni nekaj drugega. Kaj torej pomeni?
 
Pomeni evolucijo in razvoj želje, odgovarja slavni psihoanalitik. Obstaja namreč intimna povezanost med željo in tem, kar imenuje Lacan oznaka. Da bi to razumeli, moramo dojeti, da od samega začetka obstaja neka vrzel. Zaradi nje obstaja možnost, da oznaka učinkuje. Učinkuje na poseben način.
 
Razumemo ga, če razmislimo, kako je z željo in njenim objektom. Najprej si kajpak predstavljamo nekaj zelo preprostega: želja ima objekt, ki ga lahko prepoznamo in vzamemo v roke. Vsakdo ve, kaj to pomeni. A zadeva je zapletena.
 
Če bi obstajal objekt želje, bi ga človek želel, poiskal bi ga in v njem užival. Zadeva pa je, kot rečeno, bistveno drugačna. Človeška žival, poudari Lacan, sledeč Freudu, uživa v svoji želji, njen objekt pa je odsotnost objekta.
 
Nisem rekel, da uživa v objektu, rekel sem, da uživa v želji. To pomeni, da se ji ni pripravljen zlepa odreči. Ne objektu, temveč želji.
 
Potreben je obrat v razmišljanju. Človeško bitje se razvije v subjekt, podložnik želje, v kateri uživa – in nekoliko trpi. V tem je problem.
 
Prilagajanje realnosti se prične, ko pacient spoznava naravo uživanja v želji, ne v objektu želje. Kako pa je s tem na globalni ravni?
 
Razvrščanje odpadkov in zmanjševanje ogljičnega odtisa je dosti, dosti premalo, oboroževanje postaja vse bolj absurdno.