Avtonomna osebnost

Ljudje so lahko samostojni posamezniki in posameznice, lahko pa so na najrazličnejše načine odvisni od nečesa ali nekoga. Spontano smo prepričani, da je bolje biti svoboden kakor odvisen ali celo zasvojen. Dodajam: zelo pomembno je zato biti samostojen človek, ki je odprt v duhu, ki je prost in svoboden, podrejen etičnosti. Zakaj?

Naj na vprašanje odgovorim zelo preprosto. Človek lahko samodejno verjame v lastno identiteto in je prepričan, da je z njo vse v najlepšem redu, da stoji sama zase in sama od sebe, da je neodvisna. Lahko ustvarja zunanji vtis, da je tako, čeprav morda v sebi celo dvomi, da je to res. Zanj je pomemben zunanji videz, za katerega skrbi – pač skladno s prepričanjem, da je pomembno, kaj o takem videzu porečejo drugi. Skrbi torej zelo selektivno in neguje zunanjo podobo. Riše jo tako, da prezre vse negativne in temne nianse lastne identitete in dejavnosti, če je to le mogoče, tako torej, da zamolči določene zadeve, da jih zanika in da se obnaša, kot da ne obstajajo; nikoli si ne pogleda za hrbet. Njegova zunanja predstava je tako monolitna, homogena, notranje sklenjena in nevprašljiva. Narejena je za natanko določen pogled.
 
Taka je morda podoba svetnika. In ker večina ljudi ne doseže statusa svetnika, lahko nadaljujem.
 
Avtonomna, samostojna oseba, ki je podrejena etičnosti, kajti nečemu mora biti podrejena, saj sicer o avtonomnosti niti nima smisla govoriti, ne riše take zunanje podobe in je ne skuša naslikati. Zaveda se lastne hendikepiranosti ali necelosti, lastnih temnih madežev in temne plati osebnosti. Ne spreneveda se, da je svetnik, temveč sporoča drugim ljudem, da ravno ni svetnik, da se zaveda, da dela napake in občasno vleče slabe poteze, da torej včasih škodi tako sebi kot drugim ljudem; zaveda se, da to ni v redu, da je morda nujno, ker smo ljudje nepopolni, a vseeno ni v redu – torej se zaveda notranje razcepljenosti.
 
Zaveda se razcepa znotraj sebe, ne le razcepa ali razhajanja zunaj sebe; na enak način ve, da je notranje razcepljen tudi vsak drugi človek. Zaveda se torej, da se vsak človek notranje razhaja s seboj. To je tudi tisti del, ki ga je najteže sprejeti.
 
Poleg zavesti o taki strukturi lastne identitete pa premore avtonomni človek še nekaj.
 
Premore držo do drugih ljudi, iz katere jasno sledi, da jih ne krivi za lastne slabe poteze, da ne išče krivca drugje kot pri sebi. To je drža svobodnega, prostega duha, ki je svoboden, da prepoznava lastno temno plat. Ne prepoznava je pri drugih in ne poudarja je, čeprav ve, da jo ima čisto vsak človek.
 
Svobodni duh ni notranje blokiran, ne čuti in ne prepoznava v sebi težnje, da išče krivce za lastne neumnosti in slabe odločitve zunaj sebe. Take težnje preprosto ne premore, zato upravičeno trdim, da je svoboden. Ni notranje omejen s težnjo k selektivnosti, zaradi katere ne more biti dovolj pošten in iskren.
 
Prosti duh ni selektiven. Celo če se mu selektivnost zgodi, kar je seveda mogoče, ker ni popoln, premore metakognitivno držo, s katero jo hipoma prepozna in je kritičen do nje. Kritičen je torej do lastne selektivnosti, ne le do selektivnosti drugih.
 
Taka kritična drža pa ne pomeni, da kritično razmišlja, kot da je kritično razmišljanje gimnastična vaja, temveč razmišlja na tak način tako, da izpostavlja lastno notranjo razcepljenost, ki je razhajanje med individualnim oziroma partikularnim in univerzalnim. S tem pa že objektivno prispeva k obče dobremu, ne le k dobremu življenju, ki ga živi sam.