Avtizem in logika spoštovanja

Obstaja in se uporablja izraz autistic subject. To je vsak človek, ki je subjekt (latinsko: subiectus), podložnik torej, kategoriziranja in razvrščanja ljudi na te, ki so avtistični, in one, ki niso. Še preprosteje: klinično razvrščanje otrok se zelo težko ogne discipliniranju in normaliziranju, ker so razvrščevalci sami navadno že disciplinirani in normalizirani, kar pomeni, da samodejno zaznavajo ljudi kot objekte, ki jih je mogoče razvrščati. Medicina namreč še vedno uspeva vsiljevati staršem, otrokom in celo drugim strokovnjakom preproste modele normalnega in patološkega. Vse skupaj pa ni brez povezave s širšim okvirom družbenega življenja, znotraj katerega se dogaja še nekaj drugega, kajti otroci so prej ali slej dolžni sesti v šolske klopi. In zares je naivno misliti, da se tam razvrščanje, kategoriziranje, discipliniranje in normaliziranje čez noč čudežno konča.

Pravzaprav ni težko ugotoviti, za kaj so šole. Zgodovina nam pove, da so doslej obstajali štirje cilji, v odnosu do katerih so odločevalci določali načine in oblike šolanja šolajoče se mladine.
 
Prvič. Otroke so razporejali ali klasificirali tako, da so se natanko ujemali z togo določenimi družbenimi in ekonomskimi koordinatami sveta. Tako se je natančno vedelo, kdo se šola na ta boljših šolah, kdo na ta slabših in kdo se sploh ne šola, kdo se šola dolgo časa in kdo čisto malo, od koga se pričakuje visoka izobrazba in od koga se izobraženosti sploh ne pričakuje. Drugič. Šolanje je potekalo tako, da so v otrocih spodbujali občutke nacionalne pripadnosti, patriotizma in domoljubna čustva, tako da se je natančno vedelo, kdo dovolj spoštuje očetnjavo in kdo jo spoštuje premalo, kdo je hvaležen in kdo je prislovično nehvaležen. Tretjič. Namen šolanja je bil tudi podrejanje otrok ekonomskim interesom države oziroma globalnega kapitalizma, kar je pomenilo, da je bilo pomembno zlasti to, kako dobro zna kdo delati z rokami. Četrtič. Znanje, ki so ga vlivali otrokom v možgane, je bilo pomembno, pogosto pa je bilo pomembnejše vraževerje, zato je religija z veseljem vedno znova pristavila lonček, na katerem je pisalo moralna vzgoja, ki nič nič drugega kot vzgoja za bogaboječnost, klečeplazenje in podrejanje avtoritetam, proti katerim ne upaš uporabljati svojih možganov niti tedaj, ko imaš prav.
 
Do danes je že tisočkrat dokazano, da je laže uspeti v šoli, če si telesno zmogljiv in privlačen, če pripadaš premožni družini, prevladujoči kulturi ali rasi. Psihologi so že zdavnaj dokazali, da ljudje, ki so na hierarhičnih lestvicah niže, manj govorijo, da so manj slišani, ko vendarle spregovorijo, da jih drugi ljudje ne jemljejo resno, da se manj naučijo, da so pri učenju manj učinkoviti in v življenju manj uspešni. 
 
Šele ob koncu dvajsetega stoletja in na začetku enaindvajsetega so se začele izrisovati koordinate novega, korenitega razmišljanja, zlasti pa novega prakticiranja edukacijskih idej, ki se že rojevajo onkraj orisanih ciljev, zlasti pa onkraj neoliberalnega novoreka o podjetništvu in šolanju za uspeh. Ključna beseda novih razmišljanj in novih praks, ki jo želim izpostaviti, je znana vsem, le da jo vsakdanje življenje vse prepogosto pomendra ali pa spremeni v prazen kliše oziroma nepomembno puhlico: spoštovanje.
 
Beseda spoštovanje izvira iz latinske besede respectus, ki pomeni dobesedno pogled nazaj in ozir. Kaj to pomeni?
 
Pomeni vzeti si čas, veliko, če je treba, in pogledati vnovič, še enkrat, premisliti še enkrat, ogledati si nekaj še enkrat, vzeti v obzir. In če je treba pogledati še v tretje, pogledaš še v tretje. Potem ugotoviš, da pomeni spoštovati nekoga ali nekaj bistveno nekaj drugega, kot si verjel do tistega trenutka, ker si pač nisi vzel dovolj časa, da bi kaj zares dojel. Pa še nekaj ti postane jasno: kako zelo potrebuješ, da te spoštujejo drugi ljudje.