Avtizem, drugačnost in resnica

Sicer nisem avtist in nimam nobene diagnoze, vendar od malega poslušam starejše, ki mi vedno znova pravijo, da je z menoj nekaj narobe. Morda sem največkrat slišal, da nekaj ni v redu, ker preveč berem, ker preveč razmišljam in sem preveč sam zase. Od preveč branja bi se mi lahko zmešalo, so mi govorili in mi govorijo še sedaj – mimogrede, okoli sebe prepoznavam veliko zmešanih ljudi, ki ne preberejo niti ene knjige na leto –, od preveč razmišljanja pa naj tako ali tako ne bi bilo nobene koristi, ker je edino pomembno in zares vredno tisto delo, ki ga opravi človek z rokami, ne pa z glavo. Srednjeveški intelektualci se ob tem obračajo v grobu, kajti če ne bi bilo ljudi, ki delajo z možgani, bi še vedno živeli v srednjem veku, nas, ki veliko beremo, bi preganjali kot čarovnice in nas skušali zakuriti pri živem telesu, inkvizicija bi odločala, kdo lahko preživi in kdo ne sme, dušebrižniki bi s prižnic določali, kaj je res in kaj ni, sklicujoč se na dva tisoč let staro knjigo, v glavnem nepismeni ljudje pa bi garali na poljih, bili popolnoma odvisni od vremena in podnebnih sprememb, bali bi se Boga in imeli nenehno občutek, da so krivi, grešni in da delajo nekaj narobe, kuga bi udarila vedno znova, ker ne bi bilo antibiotikov in ljudje ne bi bili preventivno cepljeni, in pospravila velikansko število ljudi, drugačnih ljudi pa kratko malo ne bi bilo, ker bi jih sproti odstranili, obesili ali pač zakurili. Danes prav zaradi ljudi, ki znajo misliti, kljub vsem pritiskom veliko berejo in razmišljajo, živimo v svetlem, demokratičnem in naprednem svetu, kot ugotavlja Steven Pinker v knjigi z naslovom Enlightenment Now: The Case for Reason, Science, Humanism and Progress. Dodajam komentar.

Raziskave kažejo, da tri desetletja po padcu berlinskega zidu, ko naj bi končno po državah vzhodne Evrope zavladala demokracija, ljudje niso ravno navdušeni nad stanji, v katerih so se znašli, piše včerajšnji (4. 11. 2019) The Guardian. Ali natančneje: ljudje so zaskrbljeni glede prihodnosti demokracije, so skeptični do vlad in političnih strank, ne zaupajo medijem.
 
Sam sem dovolj star, da se spomnim življenja v stari Jugi. S tem nočem rečem, da je bilo takrat vse v redu, svetlo in demokratično, ker ni bilo, trdim pa, da so nove politične in denarne elite nesposobne za resnično spopadanje z realnima grožnjama sveta, ki sta: podnebne spremembe in sovraštvo do življenja v odprti družbi. Sposobne so za problematično privatiziranje in podpiranje privatnega kapitala, to pa je dosti premalo za dvigovanje kakovosti življenja vseh ljudi, za življenje v blagostanju, ki si ga zaslužijo, za resnično demokracijo, egalitarnost in družbeno pravičnost. Resnično, potrebujemo povsem nove politike, nove politične voditelje in pravo demokracijo, kajti številke so neizprosne. The Guardian: večina Madžarov, Bolgarov, Romunov, Slovakov in Poljakov verjame, da bi osebno trpeli posledice, če bi kritizirali svoje vlade, in kar 60 % prebivalcev vsake od naštetih držav pravi, da je pravičnost pri njih resno ogrožena.
 
V orisani perspektivi je izjemno zanimivo še enkrat razmišljati o Greti Thunberg in njenem avtizmu. Pred časom je namreč izjavila tole: Imam Aspergerja, kar pomeni, da sem včasih nekoliko drugačna od norme. In pod pravimi pogoji je drugačnost a superpower.
 
Z mladenko se strinjam, da se bolj sploh ne bi mogel. Trdim celo, da potrebujemo drugačnost danes bolj kot kadarkoli.
 
Mislim zlasti na zmožnost drugačnih ljudi, da spregovorijo o resnici družbenega življenja brez dlake na jeziku, brez strahu pred posledicami, saj jo krvavo potrebujemo – resnico namreč. Brez možganov je kajpak niti misliti ne moremo. In brez knjig takisto ne.
 
Potrebujemo torej drugačnost, knjige in resnico. Potrebujemo drugačne pogoje življenja. Take pogoje, za katere lahko rečemo, da so ustrezni, da omogočajo vsem ljudem resnično blagostanje, kakovost življenja in srečo onkraj idiotskega kopičenja dobrin, potrošništva, celodnevnega garanja in tekanja za nekakšnimi norimi neoliberalnimi sanjami, ki naj bi prinesle uspeh v svetu, v katerem družbe ne obstajajo.
 
Ali res ni mogoče videti, kako močno smo postali odvisni od naprav in neoliberalnega novoreka, vsakdanjega političnega žargona, medijskih klišejev in absurdnih količin denarja, ki jih obračajo milijarderji, korporacije in elite?