Avatar, britanska kraljica in Jezus

Britanska kraljica sporoči občestvu na božični dan, da lahko z majhnimi koraki, narejenimi v veri in upanju, presežemo velike razlike, ki obstajajo med nami. Ali res? Kraljica se obenem naslavlja na Jezusa, ki je rekel nekaj podobnega v povsem drugačnem okolju, zlasti pa s čisto drugega družbenega kraja; razlika med njim in kraljico je nepremostljiva. Medtem ko je kraljica brezmejno bogata in ima okoli sebe množico lakajev, ki ji strežejo, je bil Jezus reven, pokrit z rjuho in obut v sandale, okoli sebe pa je imel peščico podobnih revežev, nepismenih ljudi z družbenega dna, na katere se je naslavljal, medtem ko so vandrali po svetu in Jezus ni vedel zjutraj, kam bo zvečer položil glavo, da bi v miru zaspal. Ni povsem jasno, na koga se danes naslavlja bogata kraljica, opirajoč se na Jezusa, toda njeno sporočilo svetu ali komurkoli že je mogoče razumeti tako, da se najprej vprašamo, zakaj kraljica sploh navaja Jezusa. Najprej pa vzporednica.

Hitler je imel veliko govorov. Kdor jih je kdaj poslušal, ve, da so med njimi tudi posebni govori. Imel je namreč celo pobožne govore. Skliceval se je na Boga, češ da ve, da ga je postavil za ljudskega voditelja. Bil je prepričan, da ga Bog ljubi; enako je prepričan tudi sedanji papež. Nekateri ljudje so Hitlerja malikovali in ga povzdigovali natanko na raven nadčloveškega. Svet je sočasno že razpadal, holokavst je pobiral ljudi, kristjani so sovražili Jude in jih obtoževali, da so krivi za Jezusovo smrt. Očitno niso dojeli, da je Jezus moral umreti na križu in da gredo zasluge za to Judežu, ki ga je izročil tempeljskim stražarjem, kot sta se dogovorila.
 
Med Hitlerjevimi pobožnimi govori, ki so spravljali v trans milijone poslušalcev, so nastajala koncentracijska in druga taborišča smrti. Taborišča smrti so bile tovarne za najbolj racionalno in ekonomsko do pike preračunano pobijanje ljudi. Cerkev se Hitlerjevim zločinom v glavnem ni upirala. Ljudi so razčlovečili, kristjani naj bi sovražili Jude, Hitler jim je delal uslugo, ko je slednje dal pobijati na način, ki mu ne more slediti nobena industrijska proizvodnja.
 
Povzročil je mizerijo bibličnih razsežnosti. Nikoli več se ne bi smela ponoviti, pravijo, vendar nimamo nobenega jamstva, da se res ne bo.
 
Vojna se je končala, ljudje so verjeli v lepši svet in bili polni upanja. Mandela je terorist, je nekaj let pozneje nenadoma vzkliknila britanska Železna gospa. Izkazalo se je, da je bil mož tako pokončen, kot je bil nekoč pokončen Jezus, poln vere in upanja. Vemo pa tudi, da je Železna redno hodila v cerkev k maši.
 
Ko se sedanja britanska kraljica sklicuje na Jezusa, se je dobro spomniti še nečesa drugega. Jezus sicer ni bil gej, toda nič ni imel proti njim. Zakaj bi tudi imel? V zvezi dveh ljudi je namreč pomembna ljubezen. Spol ni pomemben.
 
Papež, ki se tudi sklicuje na Jezusa, hoče ukazovati z vrha. Tako ukazovanje nima nobene resne zveze z ljubeznijo do ljudi. Britanska kraljica je tudi na vrhu. Ne vem, koliko ukazuje, zagotovo pa pravi, da je mogoče z vero in upanjem premagovati razlike.
 
Družbene razlike? Orjaške razlike med elito, kamor sodi tudi sama, in vsemi drugimi ljudmi? Razlike, ki jih je natanko pred desetimi leti tako dobro uprizoril Avatar (James Cameron, 2009): povsem uničeni naravni sistemi zaradi dinamičnosti kapitalizma in logike brezmejnega izkoriščanja vsega, kar se izkoristiti da, da ima peščica v rokah neizmerno bogastvo; identiteta človeških bitij, ki jo je mogoče prenašati iz enega telesa v druga in poljubno manipulirati z njo; razpadanje povezav med virtualnimi eksistencami ljudi in realnimi eksistencami; neoliberalno imperialistično raziskovanje drugih kultur s pomočjo belopoltih »reševalcev« kulture, ki so kajpak bolj inteligentni kakor domorodci in tudi sicer v vsem boljši od njih.
 
Kdor se sreča z Jezusom, spozna, da je vera pomembna, da je upanje nujno, doume pa tudi, da brez družbenega gibanja ni mogoče spremeniti ničesar za ljudi in za usodo njihovih vsakdanjih življenj zares pomembnega. In zadeve v občestvu se ne spreminjajo na bolje, ker nekdo ukazuje z vrha ali pa deluje tako, da ohranja svojo pripadnost eliti in se obenem sklicuje na Jezusa, ko se ravno spodobi, ker je božič in je treba v cerkev k maši.
 
Pravo sporočilo Jezusa je namreč tole. Bog je vprašanje, ni odgovor. Vprašanje se naslavlja na vsakega človeka, od njega pa je odvisno, kako odgovori. In ukazovanje z vrha ali naslavljanje na ljudi z vrha gotovo ni dober odgovor na vprašanje.
 
Ljubezen do boga na dnu družbenega življenja, pa naj ljubi kdorkoli, mi je čisto vseeno, ali je bel, črn, zelen ali vijoličen, je čisto nekaj drugega.