Drame človeškega

Michal Rovner. Drame človeškega življenja. Smo, kar pišemo, jezik nas določa. Afganistan, 2021. Srhljive zgodbe, ki ne izginejo. Ali pa zanje sploh ne izvemo. Zaradi sprotnega brisanja zgodovine, pozabljanja in družbene amnezije. Hočemo namreč samo naprej, mudi se nam, življenje je dinamično. Sledimo vodjem in propagandi, oglasom, nosilcem simuliranega življenja. In ko začnemo še razmišljati, ali bi odprli humanitarne koridorje za nesrečne begunce, na primer iz Afganistana, kjer so sedaj na oblasti brezobzirni bradati ljudje, je vsega že konec. Tragičnost takega razmišljanja je namreč v tem, da je razpravljanje, koridorji da ali ne, v temelju zgrešeno in neetično, kajti solidarnost z žrtvami mora biti brezpogojna. Seveda lahko razpravljamo o detajlih, koliko ljudi sprejeti, kam jih namestiti etc., toda sama začetna, osnovna gesta mora biti brezpogojna. Zakaj?

Ljudje praviloma spontano čutijo empatično naravnanost do žrtev in potrebo, da jim pomagajo. Kot rečeno, ko začne nekdo razmišljati, ali obstajajo razlogi za pomoč žrtvam ali ne, smo lahko prepričani, da so interesi pomembnejši od morale in etike, to pa obenem omogoča nadaljnje razmišljanje o koordinatah sodobnega življenja, v katerih najdemo nove in nove dokaze za zniževanje etičnih standardov življenja, vedenja in delovanja človeških osebkov.

Dober primer je Afganistan, v katerem je mogoča državljanska vojna, kajti talibanski borci se čez noč niso magično spremenili, to pa pomeni, da se ne bodo pogajali z nikomer in bodo hoteli vso oblast zase. Kaj se bo dogajalo, če se zares vname državljanska vojna? Jo bo svet mirno opazoval in vztrajal, da je to pač notranja stvar Afganistana in da so interesi drugih držav pomembnejši od univerzalnih etičnih načel?

V resnici ni ničesar pomembnejšega od etičnih načel.

Ne pretvarjam se, da razumem samega sebe. Posledično ne trdim, da poznam druge ljudi. Želim razumeti sebe in želim razumeti druge, pri tem pa je izjemno zahtevno odgovoriti na vprašanje, ki že zelo dolgo bega številne strokovnjake: Kaj je jaz, ki želi razumeti sebe?  

Naročil sem knjigo z naslovom Being You, ki izide čez nekaj dni, njen avtor pa je Anil Seth. Prepričan je, da lahko jaz razumemo le, če razumemo delovanje možganov. To pomeni, da jaz spontano ne more razumeti samega sebe. Kljub temu navadno trdi, da vsaj do določene mere pozna samega sebe. da ve, kdo ali kaj je, da ima torej identiteto, ki mu ni tuja. Verjetno se pri tem, zopet do določene mere, ves čas moti, zato je najbrž pomembna razlika med tem, kar dejansko je, in med tem, kar misli ali verjame, da je. Jaz, pravi Anil Seth, je najprej množica, zbirka napovedi.

Torej ni ena sama stvar, nekakšen objekt, ki zaznava svet, samega sebe, razume vse to in se razumno odloča. In če je množica, je domnevno enotna, edinstvena - ne obstajata dve popolnoma enaki množici takih napovedi. Množica je torej množica različnih prvin ali elementov, to pa obenem pomeni, da ima jaz občutek, da je sam nekaj enotnega, poenotenega. Ta občutek izgine v trenutku, ko začne razmišljati o sebi - na voljo ima prvine, nima pa na voljo enotnega občutenja sebe. Tako občutenje je izjemno pomembno tudi zato, ker jaz samemu sebi pripisuje vrednost.

Ko torej skušam razumeti sebe in druge ljudi, nujno razmišljam o vrednosti.

Na žalost živimo v svetu, v katerem je vrednost številnih ljudi enaka - ničli.