Asketski ideal in neskončna vojna

Vraževerje ljudi je dobro omejevati in ga sesuvati v sončni prah zaradi samospoštovanja, kajti človek je zaradi možganov inteligentno bitje. Inteligenca in vraževerje pa sta navzkriž.  

Nietzsche je prepričljivo pokazal, da pomeni na prvi pogled sicer dokaj prijazni izraz asketski ideal zanikanje, omejevanje volje do moči, ki je tudi volja do po-stajanja, kontingence in multiplicitete. Zadnji trije izrazi so kajpak žargonski, pomenijo pa (po vrsti): zmožnost človeškega bitja, da se spremeni; možnost, da se zgodi nekaj povsem nepričakovanega, nekaj torej, kar ljudje spontano prepoznajo kot čudež; mnoštvo.
 
Nasprotje od asketskega ideala, čigar zastopniki so naravnani k strogemu krčenju različnosti in omejevanju mnoštva, je etičnost. Nietzsche jo razume takole: etična drža človeka pomeni izraz volje po večnem vračanju istega. In kaj naj bi se večno vračalo, kaj si želimo, da se večno vrača, tudi če o tem ne vemo prav ničesar? Volja do življenja, ki je, objektivno, volja do odprtosti in odpiranja odprtemu.
 
Večno vračanje volje do življenja je zato nekaj povsem drugega kot brezmejno kopičenje profitov in razraščanje vsega pod prevlado slogana naj bo jutri na tem svetu še več istega.
 
Kar se večno vrača, kar se vedno znova vrne, zato ni povsem enako, je isto, ni pa enako, zato Nietzsche upravičeno govori o multipliciteti ali mnoštvu, ki je učinek, posledica takega vračanja. Ali kot je nekoč dejal Deleuze: človek je zmožen za etično držo, ki pomeni osvobajanje tega, kar živi, samega življenja.
 
Večno vračanje istega zato ne terja sprejemanja, temveč terja kreativnost in pomeni potrjevanje življenja kot kreativnosti, kreativno potrjevanje samega potrjevanja. Le vračanje nas namreč potrjuje, spreminja in preoblikuje; sprejemanje je v tej perspektivi zgolj depresivno vedenje, ki ga dobro ponazarja priljubljeno vprašanje staršev, ko srečajo kakega otroka: A si kaj priden, ubogaš mamico?
 
Nietzsche se zato upira načinu strogega krčenja, omejevanja in sistematiziranja, ki ima tri glavne značilnosti:

1. utrjuje in fiksira;
2. hoče poenotiti;
3. abstrahira.

 
Namesto takega pristopa k življenju predlaga drugega, ki ima tele značilnosti:

1. je odprt;
2. je dinamičen;
3. potrjuje ustvarjalno moč volje.

 
Nietzsche zagovarja dinamično, nepredvidljivo silo, ki predstavlja temeljni razlog in vzrok multiple subjektivnosti človeških bitij, ne ene same, na primer normalne; pomenljivo je spoznanje, da se normalna subjektivnost rojeva šele v XIX. stoletju, kar pomeni, da je ljudje pred tem sploh ne poznajo – torej ne govorijo o normalnem človeku. Sila, na katero mislim, je kajpak volja do moči.
 
Naj ponovim: volja do moči pomeni odprtost, potrjevanje odprtosti, vztrajanje v odprtosti samega življenja, pomeni pa tudi vztrajanje v nedoločenosti in začasnosti sklepov o resnici sveta in vsega, kar je v njem.
 
In zlasti: volja do moči ni volja do brezmejnega širjenja, saj pomeni kultiviranje življenja, kultiviranje pa pomeni samoomejevanje že po definiciji.
 
Vse to je uvod v razmislek o izjemnem filmu z naslovom Avengers: Infinity War (Anthony Russo, Joe Russo, 2018). Na tem kraju ga omenjam natanko zaradi potrebe po dodatnem vpogledu v koncept volje do moči, o katerem sicer razmišljam in pišem.
 
V filmu spremljamo spopade titanskih razsežnosti, vsi pa so umerjeni k enemu samemu cilju: ustaviti Thanosa, medgalaktičnega velikana z neverjetno velikimi mišicami, ki ima na videz povsem noro idejo, da bi vzpostavil ravnovesje v vesolju, in sicer tako, da bi izbrisal polovico njegovih prebivalcev, ker jih je po njegovem mnenju preprosto preveč, kajti viri energije so končni, s tem pa tudi omejeni, kot vedno znova podčrta. Thanos ima tudi željo: dokopati se do šestih dragocenih in ekstremno močnih kamnov, ki se imenujejo Infinity Stones. Če bi dobil vse in jih vstavil v svojo rokavico, ki jo nosi na levi roki, bi postal nepremagljiv.
 
Dejansko mu uspe.
 
Na koncu filma so junaki, ki se spopadajo z njim, obupani, saj je videti, kot da je Thanos dosegel svoje.
 
Sama od sebe se ponuja vzporednica z življenjem v sodobnem kapitalizmu na planetu Zemlja, na katerem so viri energije prav tako omejeni in končni, podnebne spremembe pa prav zaradi poskusov njihovega brezmejnega izkoriščanja vse bolj katastrofalne.
 
Številni ekonomisti, celo bankirji in menedžerji, politiki in navadni ljudje, vedno znova ugotavljajo, da je za kapitalistično življenje značilna dinamičnost, ki potiska celoten sistem družbenega življenja znova in znova čez rob, čez vse meje, medtem ko plačujejo navadni ljudje ceno vsega tega norenja. Zanimivo je, da ima slovenski prevod filma, o katerem razmišljam, naslov Maščevalci: brezmejna vojna.
 
Morda pa je sporočilo filma zelo jasno: ljudje potrebujejo Thanosa, saj ni videti, da so zmožni ustaviti sami sebe, da zaradi želje po brezmejnosti ne padejo čez rob.