​Recimo, da je smisel našega življenja, da postanemo srečni. In dodajmo, da verjamemo, da bi bili zares dokončno in povsem srečni, če bi imeli na svojem bančnem računu milijon evrov. Zadevo lahko predstavimo tudi kako drugače. Pomembno je le, da želimo biti srečni in da imamo pred seboj cilj, ki ga moramo doseči, ker verjamemo, da je oboje neločljivo povezano. Potem si rečemo, da potrebujemo samo še močno voljo, disciplino in vztrajnost. In verjamemo, da bomo zares srečni, ko dosežemo cilj; tega bomo zagotovo dosegli, če bomo sanjali o njem in sledili svojim sanjam. Kaj pa se nujno dogaja na poti do cilja?

​Pred mnogimi leti sem napisal knjigo o vseh filmih, ki jih je režiral Andrej Tarkovski. Nekaj nadvse žaljivih, a nedoraslih mnenj o knjigi ni vplivalo na moj občutek o njegovih filmih in o spominu, o katerem želim pred novim letom 2023 napisati refleksijo.

​Pred javnostjo prisegam, da bom v novem letu 2023 nekaj naredil. Na sebi, kot se reče. Delal bom na sebi. Tega ne bom počel, ker bi bilo treba, ker je modno ali ker je pričakovano in je del javnega diskurza, za katerega skrbi patološki nadjaz, ki priganja k uživanju. In kaj bom skušal narediti oziroma spremeniti?

​Skoraj vsak dan je na televiziji nekajminutni prispevek o tem ali onem slovenskem športniku ali slovenski športnici, ki stoji za zmagovalnih stopničkah. Prispevki o njihovih dosežkih so vedno popolnoma enaki. Avtor prispevka uvodoma zanosno pove, da je ta ali oni športnik s sanjsko vožnjo ali s čim podobnim, z odločnim nastopom v drugo vožnji na vse ali nič, s pogumnim pristopom, potem ko se je pogovoril s trenerjem, še enkrat dokazal, kaj vse zmore. Zgodbe, kot rečeno, so podobne kot jajce jajcu, vse pa poudarjajo individualne zmožnosti, genetiko torej, osebne karakteristike, močno voljo in trdo delo. Obvezno sledi kratek pogovor s tem, ki stoji na zmagovalnih stopničkah, in še enkrat poslušamo o odrekanju, disciplini, volji in seveda o tem, da je pot, kjer je volja. 

​Obstaja dolga tradicija filozofske misli, ki dvomi v to, kar je danes najbolj popularna oblika človekove identitete: pozitivna, določljiva identiteta. Dvomi v strategije razvijanja in krepitve take identitete, ki jo morda najbolje predstavlja nadjazovska zahteva, s katero se nevidni drugi ves čas naslavljajo na posameznike in jih nagovarjajo, naj nekaj naredijo na sebi, naj torej delajo na sebi, da bodo spremenili, kar morajo spremeniti, ne da bi se pri tem kaj dosti spraševali, zakaj bi morali ubogati, zakaj bi morali delati na sebi in zakaj bi se morali spreminjati, kot je zaukazano oziroma pričakovano. Ker se ne sprašujejo, domnevno spontano svobodno reproducirajo, proizvajajo in obnavljajo lastne identitete, pri tem pa skrbno pazijo, da ne razkrijejo neidentitete, lastnega hendikepa, trpljenja in ranjenosti. V jedru tako mišljene identitete naj bi vztrajala pristna istost, vztrajalo naj bi nekaj naravnega, včasih temu rečejo pravi, resnični jaz.

V teh dneh pred božičem je Žiga Valetič zapisal in priobčil nekaj misli o mojih knjigah, ki so me dobesedno šokirale. V poplavi najrazličnejših mnenj in kritik mojih knjig in predavanj, ki niso pogosto nič drugega kot refleksi, za kakršne so zmožne živali, so njegove misli, ki jih razumem in sprejemam kot refleksije, skoraj neverjetne. Vsekakor so nepričakovane, vsaj za te kraje, in zato še toliko vrednejše. Žigu sem hvaležen zanje in izkoriščam priložnost, da dodam, kar sledi.

Eksistencialni strah. Strah pred življenjem. Nekaj je v nas, kar ves čas generira strah. Generira tesnobo. Morda imamo zato tako radi filme o zombijih. Ki niso mrtvi, niso pa tudi zelo živi. Ko se pojavijo, na primerih v filmih, se jih najprej bojimo, potem se jih naučimo pobijati. Smo končno zadovoljni? Nismo. Zakaj ne?

Možnost zla je strukturno nujna. In ko se zlo pojavi, nima nikoli enakih oblik kot v preteklosti. Nima nobene globine in nobene demonske razsežnosti. Zlo je vselej zgolj ekstremno. Začenjam brati knjigo z naslovom Health Communism (Beatrice Adler-Bolton, Artie Vierkant, Verso, 2022).

Kar pomeni, da pravzaprav ravno nisem. A na površini je vse videti v redu. Ne, na površini je vse ČUDOVITO, enkratno, izjemno, super, fantastično, tako rekoč neverjetno in magično! Ljudje komunicirajo na veliko, pošiljajo si sporočila in simbole, znake in signale, fotke in vse drugo, kar si je mogoče pošiljati. Potem pridejo nekateri k meni in se želijo – pogovarjati. Na staromoden način. Počasi in z veliko mero naklonjenosti, ker želijo, da jih nekdo posluša in razume.

​V filmu Veliki diktator (Charles Chaplin, 1940) poslušamo govor judovskega brivca, ki je na las podoben Hitlerju, in se tudi znajde na njegovem mestu, od koder lahko nagovori ljudi, da želimo ljudje živeti skupaj, drug z drugim v sreči, ne v mizeriji. Da preveč razmišljamo in premalo čutimo. Da nas torej v resnici paradoksno osrečuje sreča drugih, ne naš denar, uspeh ali karierna izpolnitev. Ko to spoznanje globoko začutimo, ne moremo več nazaj, ne moremo več poškodovati drugega, ne da bi obenem poškodovali sebe in se zavedali, da smo zares krivi šele tedaj, ko poškodujemo sebe in druge, ne pa tedaj, ko se krivimo, da nismo uspeli, da nismo dovolj dobri in da bi se morali bolj truditi za to, da ustrežemo imaginarnemu in blaznemu postmodernemu nadjazu, ki nas dehumanizira in ropa človečnosti.