Kako biti človek? Kaj pomeni biti človek? Je že vsak človek spontano človek že samo zato, ker se je rodil kot pripadnik človeške vrste? Je to dovolj? Kaj pomeni napredovati v življenju, se spreminjati, se razvijati? Katere cilje naj bi dosegel v življenju? Vse to so vprašanja, ki si jih lahko zastavljamo, a je obenem res, da jih lahko tudi ne zastavljamo. Torej se lahko vsak posameznik sam odloči, ali se bo spraševal ali pač ne. Morda pa vendarle ni čisto tako.

Ko je Hitler storil samomor, je sledila množica samomorov med nemškimi državljani. Ni res, da so bili vsi do zadnjega veseli in srečni, ker diktatorja ni bilo več. In tudi danes živijo ljudje, ki si dobesedno želijo novega diktatorja. Včasih kdo celo reče, da je bolje imeti nad seboj razsvetljenega diktatorja kot nekompetentnega in nesposobnega demokratično izvoljenega politika. Niso prepričani, da je najbolje imeti nad seboj moralni kategorični imperativ. Manj naporno je namreč, če drugi pove, kaj je treba narediti, kot če si mora človek povedati sam. Človek pa si lahko pove sam le, če ima okoli sebe druge, različne ljudi. Prepričan je lahko, da mu bodo sledili, če bo njegova odločitev dobra. Ni pa nujno, da mu bodo sledili. Sokratu so na primer sledili zelo redki ljudje, čeprav je bila v njegovem času njegova metoda zastavljanje dobrih vprašanj boljša kakor katera koli druga metoda razmišljanja. A zakaj je bila dobra, za kaj je bila taka?

Nobenega dvoma ni, da moramo ljudje sodelovati drug z drugim in da tudi zares sodelujemo. Če ne bi sodelovali, preprosto ne bi preživeli. Sodelujemo tudi tako, da ob priložnosti poiščemo človeka, s katerim delimo svoje skrivnosti, težave, probleme, s katerimi se sicer neproduktivno soočamo. Tako izbiranje je inteligentno. Problemov ne rešujemo sami, saj se zavedamo, da nimamo dovolj učinkovitih strategij, zato se obrnemo k drugemu človeku. Ljudje sicer večkrat rečejo, da ne gredo k psihoanalitiku, ker niso nori, tako razmišljajo zlasti moški osebki, toda k njemu ne greš, ker si nor. K njemu greš, ker ravno nisi nor, ker si inteligenten in nagnjen k sodelovanju; nekaterih problemov pač ne moreš rešiti sam, zato je najbolj inteligentno poiskati sotrpina. Neproduktivno in neumno pa je ne oditi k drugemu človeku, ko se znajdeš v položaju, v katerem kakega problema ne moreš rešiti na dovolj učinkovit način, zaradi česar trpiš, trpljenje pa prenašaš še na druge ljudi.

Film Jane Campion z naslovom The Power of the Dog me je očaral, začaral in navdušil. Izjemni prizori, ki so se vrstili pred mojimi očmi, so me že po nekaj minutah prestavili v zelo drugačen svet od tega, ki je preobremenjen z vsakdanjimi vsiljivimi spektakelskimi podobami kiča, bogastva, simulirane lepote in elitnih ljudi, ki so prepričani, da jih moramo vsi nenehno gledati ter poslušati, ko nam govorijo, kako zelo vse v tem svetu nenehno raste. Filmski svet, Montana leta 1925, govedo, kavboji in izbrani prizori iz vsakdanjega kmečkega življenja, je sicer zavezan moškim klišejem, običajnim grobim šalam, ki si jih izmenjujejo kavboji, v njem pa se znajde najstnik Peter (Kodi Smit-McPhee), neverjetno gracilni mladenič, ki dobesedno ne spada na kmetijo in je po vseh pravilih kavbojskega življenja povsem neuporaben, nekoristen in nepotreben. Njegovo nasprotje je Phil (Benedict Cumberbatch), ukazovalni grobijan, pripravljen na boj s pestmi z vsakomur, ki ga ne bi poslušal. Zunanja podoba sveta je izdelana do zadnjega detajla, njen najširši okvir pa je prečudovita narava, v kateri je veliko praznine, ki jo polnijo filmski prizori poezije, lepote in nežnosti, duševne bolečine in potlačenih želja.

Film The Matrix Resurrections (Lana Wachowski, 2021) je poln samoironije. Ves čas se sprašuje, zakaj in čemu je sploh zagledal luč sveta, ker je očitno, da svet ne potrebuje več ideje o tem, ki je The One. Neo je zato odveč, obiskuje psihiatra, golta modre tablete ter je le še del nostalgije in zbledelega spomina na neko dogajanje iz časa, ko so ljudje še verjeli, da so korenite družbene spremembe življenja smiselne, potrebne in neizogibne. Ko je umrl Herbert Marcuse, bilo je leta 1979, je bilo v zraku veliko idej o padcu komunizma, vendar je bila družbena amnezija, o kateri je pisal Russell Jacoby, že velika. Komunizem res pade deset let pozneje, še deset let kasneje nastane film The Matrix (Lana Wachowski, Lilly Wachowski, 1999). Kar zapiše Marcuse leta 1964 v knjigi Enodimenzionalni človek – komunikacijska sredstva, neustavljiva produkcija zabavne in informacijske industrije nosijo s seboj predpisana stališča in navade, določene intelektualne in čustvene odzive, ki potrošnike vežejo na proizvajalce in preko slednjih na celoten družbeni sistem –, je že skoraj utonilo v zgodovini, še dvajset let pozneje tako rekoč ni nikogar, ki bi še imel interes za resni razmislek o zapisanem. Pa vendar.

Dobri mož mi je prinesel božično darilo, knjigo z naslovom Open: How Collaboration and Curiosity Shaped Humankind (Johan Norberg, 2021). Avtor je knjigo posvetil Fridi s temi besedami: Fridi, ki zagotavlja, da ostajam odprt in se nikoli ne preneham učiti, pa če mi je to všeč ali ne. Prvi del knjige ima štiri poglavja: Odprta izmenjava; Odprta vrata; Odpri umi; Odprte družbe. Knjiga je kakor balzam za mojo utrujeno dušo, zato sem hvaležen, da sem jo dobil kot darilo. Pomagala mi bo ostajati odprt, pa če mi bo to všeč ali ne. Ampak verjamem, da mi bo všeč.  

Zbrali smo se pri sveti večerji. In modrovali. V teh dneh bi se lahko spraševali, ali je Jezus (še) pravi človek za nas. In kdo sploh je ta domnevno bradati, modrooki in dolgolasi mož iz Nazareta, za katerega še vedno ne vemo zanesljivo, da je sploh živel? Kdor verjame vanj, ima zato pred seboj zahtevno nalogo odgovoriti na vprašanje, v koga in v kaj verjame, čemu. Zanimivo je tudi vprašanje, zakaj se ljudje nasploh vedejo, kot da je treba v nekaj ali v nekoga verjeti.

Potrebujemo več psihologije in več razumevanja človeške narave, je dejal nekoč Carl Gustav Jung. To je izrekel v času, ko je bil spomin na drugo svetovno morijo in holokavst še močan, vsepovsod pa je že divjala hladna vojna. Danes je psihologija dobesedno povsod, toda to še ne pomeni, da je več tudi razumevanja človeške narave. Veliko je namreč žargona in klišejev, puhlic in mode; industrija psihologije je zelo dobičkonosna. Razumevanja je malo. In prav tako je res, da človek ne more živeti nesmiselnega življenja, ki je brez pomena ali pa je tega malo. Preprosto ne more. V vsakem človeku je nekaj, kar teži k ustvarjanju pomena in smisla. In za to vsako vselej potrebuje druge ljudi; pomena in smisla sveta ne more ustvarjati sam iz sebe in samo za sebe. Ko ga ustvarja, ga ustvarja zase in za druge ljudi.  

Koronavirus je ušel izpod nadzora, vendar so se hitro znašli. Ugotovili so, da bi z njim lahko nadzorovali že tako ali tako nadzorovane ljudi. Spoznali so, da bi jim lahko pomagal zmanjševati število ljudi na svetu, vendar so se ušteli, saj jih je doslej umrlo samo nekaj milijonov. Virus so redizajnirali, da bi velike korporacije dodatno zaslužile s cepivi. Obenem naj bi reševali neoliberalni kapitalizem, ki je zašel v resne težave. Nihče sicer nima pojma, kako ga rešiti, toda mogoče je vsaj poskušati, zato tiskajo nepredstavljivo velike količine denarja in ga dajejo bankam, korporacijam, da z njim kupujejo lastne delnice, in eliti. Denar kroži v elitnem denarnem svetu, navadni državljani pa imamo na voljo predvsem nekonsistentne vladne ukrepe. Inflacija je iz dneva v dan višja, plače se objektivno znižujejo, obenem poslušamo novorek, da vse raste in da bodo jutri naša življenja še dosti lepša. Le da ne bodo.  

Dobra novica je, da se bodo družbe v bližnji prihodnosti močno spremenile, ker se že spreminjajo, le da vsi ljudje še ne vidijo sprememb. Spremenili jih bodo ljudje, ki niso zadovoljni s prevladujočim družbenim življenjem. Družbenega razvoja namreč ni mogoče ustaviti. Le da tak razvoj ne pomeni več istega. Ne zajema samo ekonomske rasti, ne zajema le tehnološkega razvoja, ki povečuje možnosti za oblikovanje prvih naselbin na Marsu, zajema predvsem moralni razvoj. Ta ne pomeni le, da se ljudje nečemu upirajo, da so proti, da protestirajo proti oblasti in krivicam. Ne, pomeni zlasti težnjo k novemu, pomeni afirmacijo, potrjevanje novega, zares drugačnega, pomeni njegovo oblikovanje, krepitev in zagovarjanje. Prav imajo zato avtorji, ki primerjajo tako težnjo ljudi z mogočno reko, ki si utira pot skozi pokrajino. Taka mogočna reka je Amazonka, ki se ne upira ničemur, temveč si sama krči pot, ustvarja neštete meandre in rokave, poti in potke, zavoje in povratne zanke. Zadevo moramo zato uzreti v drugačni luči. Živijo ljudje, ki se upirajo Amazonki, ljudje, ki bi jo radi ukrotili, zajezili, ljudje, ki bi najraje videli, da je sploh ne bi bilo. Nismo uporniki, temveč smo reka, ki je ni mogoče ustaviti.