Vsem, ki ste mi v teh dneh zaželeli srečno novo leto, veliko zdravja v novem letu, sodelovanja in novih projektov, odgovarjam na tem kraju. Odgovarjam z veliko mero hvaležnosti in optimističnega nihilizma. Ne, ne mislim na običajno razumevanje nihilizma, temveč na tisto, ki izhaja neposredno iz branja Nietzscheja; prvič sem ga vzel v roke, ko sem imel osemnajst let, in od takrat me spremlja tako rekoč vsak dan.

Norost, pravi Einstein, pomeni ponavljati isto vedno znova, obenem pa pričakovati različne rezultate. Greta Thunberg je te dni v razgovoru za BBC 4 ponovila tole. Seveda pa poslušamo samo en tip znanstvenikov ali nekatere vrste znanstvenikov in na primer ne poslušamo podnebnih znanstvenikov, ne poslušamo znanstvenikov, ki se ukvarjajo z biotsko raznovrstnostjo; to bi se kajpak moralo spremeniti. Na delu je zanimiva ironija. Ponavljanje samo po sebi ne bo prineslo sprememb, dejstvo pa je, da je človeštvo kritično odvisno od znanosti, če hoče preživeti; če znanost ne bo dobila pomembnejše, aktivnejše in vidnejše vloge v vsakdanjem življenju, bodo posledice katastrofalne. V taki perspektivi ima pomembno vlogo demokracija, a ne tista, o kateri razmišljajo navadno ljudje, prepričani, da je demokracija oblika vladavine. Ponavljanje, da živimo v demokratičnih družbah, ne bo spremenilo čisto ničesar. Zgoditi se bo moralo nekaj zares novega. Človeštvo nujno potrebuje nekaj novega; potrebuje novo možnost za oblikovanje življenja, v katerem ima znanost bistveno večjo vlogo, kot jo ima danes. Brez demokracije to ni mogoče.

Oskar Schindler se na koncu sesuje. Znajde se v nenavadnem svetu, v katerem se zgodi, kar je sicer nemisljivo. Nastane izračun: vsak človek, vsak Jud, ki ga reši, je vreden toliko in toliko nemških mark. Za vsakega človeka najde način, da izračuna, koliko denarja je vreden, da ga reši. In reši jih veliko, a ne dovolj, kot reče sam, čeprav zapravi kovčke denarja. Še bi lahko rešil koga, če bi prodal svoj avto, če bi prodal značko, s katero sicer dokazuje, da je član nacistične stranke. Lahko bi rešil še koga, ki je sicer umrl v Auschwitzu. Nisem storil dovolj, reče, in se zruši. Zruši se, ker ni storil dovolj, ker je naredil premalo. In na čuden način ima prav. Ne moti se. Vsakega človeka je namreč mogoče oceniti in njegovo vrednost izraziti z denarjem, če je taka priložnost, toda obenem je tudi res, da je človek vreden neskončno veliko, zato delavci svojemu direktorju ob slovesu podarijo zlat prstan, na katerem piše, da človek reši ves svet, če reši enega samega človeka. Resnično, saj človek je svet. In ta svet ima neskončno vrednost. Torej jo ima tudi Oskar Schindler, ki se v zadnjem trenutku zave, kaj pomeni neskončnost, kaj pomeni, da nikoli ne storimo dovolj za sočloveka, ne da bi bili za to krivi. Tako se tudi Lévinas ne moti, ko reče, da je človekova odgovornost do drugega človeka neskončno velika, kar pomeni, da nikoli ne more storiti dovolj zanj. Schindler naredi vse, kar lahko, toda še vedno je premalo, in tega se zaveda. Zaveda se, da ne more rešiti vseh, da to preprosto ni v njegovi moči, toda zavest ni dovolj in ne more utišati etičnega glasu, ki vztrajno ponavlja, da ni bilo dovolj in da ne more biti dovolj. V tem je optimizem, saj si lahko mislimo, da bo vselej živel vsaj en Oskar Schindler.

Ne, ne mislim na kruti nadjazovski imperativ, ki mu je podrejeno tako veliko ljudi, da delajo in garajo, pa imajo še vedno občutek, da nikoli ni dovolj, da niso dovolj vredni in da vedno naredijo premalo, prepozno ali preslabo, da nakopičijo premalo materialnih dobrin. Mislim na nekaj drugega. Mislim na to, kar se mi poraja ob poslušanju glasbe iz filma Schindlerjev seznam (Steven Spielberg, 1993); glasbo zanj je kajpak napisal John Williams. Mislim na to, kako nahraniti dušo in kako spodbujati ljudi k razcvetu, radosti nad življenjem in h kreativnosti – vse to ima malo povezav s kopičenjem materialnih dobrin in s fetišistično navezanostjo nanje. Prav tako nima nobene resne zveze s sanjanjem. Spodbujati ljudi je čisto nekaj drugega.

Zgodil se je še en trojni umor v družini, ki naj bi bila sicer srečna in naj bi, po mnenju cerkvenih dostojanstvenikov, predstavljala vir varnosti, zadovoljstva, osebnostne rasti in celo sreče. Pred nekaj meseci je tu blizu nas nekdo ubil svojo sestro, mamo in očeta, na koncu pa še sebe. To ne pomeni, da je družina vir nesreče in zla. Daleč od tega. Družina je vsekakor lahko vir rasti, varnosti in sreče, ni pa nujno. Ni zapisano v njenem jedru, da družina avtomatično pomeni vse zapisano že samo zato, ker je pač družina. Predstavlja možnost, to pa je tudi vse. In vse kaže, da nas je evolucija opremila tako, da se nesreča zgodi hitreje kot sreča in da se je za slednjo treba potruditi, medtem ko se za nesrečo ni treba. Ali malo drugače: ljudje pogosteje spontano vidijo trske v očeh drugih ljudi, medtem ko bruna v lastnih očeh niti ne zaznajo. Tako enostavno je kritizirati drugega človeka, naštevati njegove napake in ustvarjati vtis, kako zelo slab človek je. Zdi se, da je tako rekoč mala mal'ca ugotavljati in čutiti, kako neadekvatni so drugi ljudje in obenem verjeti, da je z nami vse v najlepšem redu. Popačenja v zaznavanju sebe in drugih ljudi so lahko tako velika, tako močna in tako vztrajna, da posameznik desetletja ne ugotovi, kako zelo problematičen je on sam, kako strupeno ozračje ustvarja okoli sebe in kako zelo ga ljudje okoli njega ne marajo ali pa ga celo sovražijo, le da mu tega ne pokažejo. O pravi naravi medsebojnih odnosov pa se ljudje tako ali tako pogovarjajo zelo malo ali pa sploh nič. Še vedno so pogosteje vzgojeni za pridnost, ubogljivost in molčečnost kot pa za kreativnost, odprtost, iskrene pogovore, za vse to, kar odkrivamo v prečudoviti pesmi, ki jo je nekoč pela Majda Sepe, soproga pred kratkim preminulega Mojmirja Sepeta.

Včeraj zvečer smo si skupaj ogledali risani film Soul (Pete Docter, Kemp Powers, 2020). To je pripoved o duši, o izgubljenosti duše, o iskanju smisla in pomena, o duhovni preobrazbi, o iskri, zlasti pa o tem, kar izumi film z besedo jazziranje. Beseda je izpeljanka iz besede jazz, ki ga je mogoče igrati, mogoče pa je tudi govoriti, kot bi igral jazz. Mogoče se je potopiti vanj, se izgubiti v njem, da bi bil najden bolj kot kadarkoli. Joe ve, kaj pomeni igrati jazz na tak način, medtem ko je 22 nesrečna duša, ki dolga tisočletja čaka na tisti nenavadni, čudežni trenutek, ko se zgodi premik, zaradi katerega življenje sicer ne dobi nekakšnega Smisla, zato pa je mogoče vsakdanje malenkosti prepoznati na tisti posebni način, ki omogoča človeku reči, da je končno pripravljen na življenje. Prav tako sem začel gledati serijo z naslovom The Chosen (Dallas Jenkins), ki dopolnjuje povedano z izjemnim izrisom Jezusovega poslanstva na tem svetu, poslanstva, ki mu ga pomagajo zastopati ribiči, osovraženi dacarji, ženske, obremenjene z demoni, in drugi ljudje, ki preprosto niso več pripravljeni slepo slediti tradiciji. Nihče ni pripravljen na to, kar sledi, toda za Jezusom gredo natanko zaradi tega. V resnici nihče ne razume, zakaj Jezus izbere za svoje učence prav ljudi, za katere se odloči. In njegova radikalnost, korenitost je ravno v tem.

Jaz sem realist. Natanko zato sem tudi utopist. Eno gre namreč skupaj z drugim; oboje je neločljivo povezano. Včeraj zvečer smo razpravljali o utopijah; eno izmed njih je zastopal Jezus. Potem se je zgodilo nekaj pričakovanega. Božiček je bil namreč zelo radodaren. Prinesel mi je šal in dve knjigi. Prva ima naslov Radical Markets avtorjev Erica Posnerja in Glena Wejla. Podnaslov knjige je izjemno zanimiv in privlačen, če pomislim na dejstvo, da sem začel prvič brati Marxov Kapital pred štirimi desetletji, potem pa sem ga prebiral vedno znova: uprooting capitalism and democracy for a just society. Drugo knjigo je spisal Rutger Bregman, njen naslov pa je Human Kind: A Hopeful History. Božiček je res dojel mojo željo in jo tudi v polni meri zadovoljil; za to sem mu hvaležen. Branje prve od omenjenih knjig mi že ponuja nekaj dobrih orodij za razumevanje koordinat pravične družbe, za katero smo vsekakor zmožni, o tem niti malo ne dvomim, mimogrede pa mi pomaga še komentirati izraz, na katerega sem naletel v teh dneh, ko se zdi, da je čisto prav, da imajo glavno besedo duhovniki in cerkveni dostojanstveniki; morda zato, ker naj bi domnevali, da najbolje vedo, na kaj je mislil Jezus, ko je rekel svojemu učencu, naj pusti vse za seboj in mu sledi. Sam nisem prepričan, da je treba postati duhovnik, da bi razumel, na kaj je mislil Jezus. In prepričan sem, da je mislil na nekaj radikalnega, na nekaj, kar je v podnaslovu knjige, ki jo pravkar berem: uprooting. Mislil je torej na to, da ljudje lahko nekaj izkoreninimo, da torej ni treba, da vse ves čas vztraja; če ni mislil na to, je bil zgolj patetičen.   

Jutri imam predavanje z naslovom Posttravmatska rast. Kot pove že naslov predavanja, bom govoril o rasti. Govoril bom o duhovni rasti, preoblikovanju subjektivnosti, govoril bom o zmožnosti, ki jo je Aristotel imenoval duša oziroma, natančneje, ψυχή. Ne bom govoril ceneno oziroma na prvo žogo, ne bom ponujal nasvetov za rast. Ponujal jih ne bom tudi zato, ker jih je na voljo neskončno veliko, večinoma pa izhajajo natanko iz subjektivnosti, ki nastaja s podrejanjem oblastnim mehanizmom, kar preprosto pomeni, da so nasveti največkrat le prispevek, kako ohraniti subjektivnost in okrepiti vtis ali videz, da se spreminja, da raste in da je svobodna. K vsemu temu ne želim prispevati, zato bom naredil ovinek in se najprej vrnil k izjemni knjižici z naslovom Družbena amnezija, ki jo je spisal Russell Jacoby. Naredil ga bom tudi zato, da bi prek Aristotelovega spisa O duši razvil nov komentar k znamenitemu grafu želje, ki ga je oblikoval Jacques Lacan. Komentiral bom zlasti tisto fazo v razvoju grafa, ki izpostavi pomen, logiko in smisel fantazme, se pravi, načine človekovega soočanja z nezavedno željo, to, kar tako učinkovito izkoriščajo kapitalistični mehanizmi vsakdanjega življenja, da so ljudje pridni, ubogljivi in disciplinirani, ne da bi se zavedali, da so obenem tudi podrejeni in si želijo več istega oziroma tega, kar podpira njihove fantazme.

Starejši ljudje so v obdobju pandemije bolj prizadeti kakor otroci, ki ne morejo obiskovati šol in se družiti med seboj. Številni izmed njih so osamljeni, živijo sami, mnogi so umrli v domovih za starejše, ne da bi se mogli posloviti od bližnjih, ker jim tega preprosto niso dovolili. V istem obdobju se je veliko govorilo o tem, da so ranljivi, da jih je treba zaščititi, našli pa so se tudi ljudje, ki so kratko malo vztrajali, naj jih pustijo, saj bi umrli tako ali tako, obenem pa so tudi velik strošek. Seveda, dolgoročno smo itak vsi mrtvi, zakaj bi se sploh kdo ukvarjal z vprašanjem, ali umreti nekaj mesecev prej ali nekaj mesecev kasneje? In v kapitalizmu je treba stroške nenehno zniževati, zato je pametno izračunati, koliko kdo stane in mu tako odrediti prostor v občestvu, v katerem mora biti produktiven in učinkovit, kar pomeni, da stroške tudi poravnava, ne pa, da živi na plečih drugih ljudi kot kak parazit. V očeh kapitalistov smo tako ali tako vsi po malem zajedavci, strošek in večno premalo učinkovita delovna sila. Le da je življenje vse kaj drugega kot prilagajanje muhavostim kapitalistične mašinerije in milijarderjev.

Nadvse zanimivo je spoznanje, kako se v človeka usidra glasba, ki jo posluša kot otrok ali kot mlad človek. Za vse življenje se zapiše nekam v dušo in tam vztraja kot zatočišče in vir neskončnega navdiha. Navdih ni oprijemališče za matematične analize in dokončne odgovore na vprašanja, temveč je bolj izvrstna priložnost za refleksije, vračanja v preteklost, da bi človek odpiral nove prostore; morda predvsem zase. Nobeno naključje zato ni, da je Adorno svojo knjigo o Beethovnu, njen podnaslov je Filozofija glasbe, zastavil kot svobodno gibanje in delovanje v polju, ki ga ustvarja glasba kot umetnost. Ko poslušamo glasbo, lahko postanemo del prostora, ki ga ustvarja, gibljemo se v njem in doživljamo, česar morda ne bi doživeli nikoli. Adorno doda, da smo v glasbi kakor v sanjah, tem nenavadnem svetu, v katerem ima glavno besedo nezavedno, kot je tako prepričljivo dokazal Freud. Še vedno sem prepričan, da ima Adorno prav, ko zapiše, da je mogoče glasbo ubesediti le kot filozofijo. In če je filozofija ljubezen do resnice, je tudi glasba neposredno povezana z resnico. Natančneje: je ljubezen, je filozofija in ne more obstajati brez resnice. Ne sodi in ne presoja, je pa logika sinteze brez vsakega presojanja, kot pravi Adorno. To preprosto pomeni, da je glasba način, kako se človek naravnava na resnico lastnega življenja, ne da bi obenem sodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je res in kaj ni.