The Guardian 30. decembra 2019 poroča, da je na severu Škotske v nedeljo, 29. decembra 2019, padel temperaturni rekord. Nočna temperatura je dosegla plus 16.8 stopinj Celzija. Danes, 31. decembra 2019, poroča taisti časnik o življenju ljudi v Avstraliji po obsežnih požarih in ga označuje z eno samo besedo – katastrofa. In sum, all the old bets are off. Kar pomeni, da je prihodnost povsem nedoločena, da ne obstajajo kratkoročni odgovori na pereča vprašanja, kaj storiti, kako živeti, kako preprečiti nadaljnje katastrofe. In ko bodo v prihodnosti olimpijske igre na severni polovici Zemlje, jih bodo premikali proti januarju, ker bo poleti zanje preprosto prevroče. Spektakli bodo vse bolj bizarni, kajti življenje na planetu bo vse bolj naddoločeno z nekaterimi dejavniki, ki jih ob koncu leta 2019 na kratko predstavljam.

Tako kot lahko vsakič znova na novo beremo klasična dela, na primer Marxova in Freudova, lahko tudi vsakič znova premislimo, ali res želimo živeti, kot se nam spontano ali celo refleksno dozdeva, da moramo, ker tudi vsi drugi živijo na podoben način – tudi slednje se nam zgolj dozdeva, saj nimamo pojma, kako živijo. Zlahka ugotovimo, da ne, da smo neprimerno bolj ujeti v klišeje in neproduktivne prakse, kot si želimo priznati. Popolna iskrenost do samega sebe, kot je predlagal Freud, je zato še vedno dobra praksa, ki se je velja lotiti, saj ima univerzalni značaj, kar pomeni, da nikoli ne bo zastarela.

Nizozemsko mesto Breda je preprosto treba obiskati in se vsaj začasno izgubiti v njem; Ljubljana temu mestu ne seže niti do kolen. Zlasti zaradi dostopnosti ljudem, ki uporabljajo invalidske vozičke ali so kako drugače hendikepirani. Redko naletite na tako gostoljubnost kot v mestu Breda, ki dobesedno živi geslo, s katerim lahko, morda dokončno, obrnemo še vedno prevladujoče, vendar neproduktivno in neučinkovito medicinsko in psihološko razmišljanje o tem, kdo je invaliden in kdo ni, kdo ima disability in kdo ne, kaj je inkluzija in kako vključiti te, ki so izključeni, kako normalizirati ljudi, jih zdraviti in obravnavati na najrazličnejše načine, ki se komu zdijo potrebni in uporabni in koristni in smiselni, zlasti pa dobičkonosni. Kako to narediti? Izjemno preprosto: ustvarite okolje, iz katerega nihče ni izključen, potem tudi težav z naknadnim vključevanjem ne boste imeli.

Že dolgo ni mogoče trditi, da je film zgolj fikcija, ki ji stoji nasproti »prava« realnost, realni svet, ki ga domnevno vsakdo pozna kot svoj žep. Slednji se je v zadnjih desetletjih zaradi neoliberalizma korenito spremenil, spremenil pa se je tudi film. Od Avatarja (2009) do Jokerja (2019), če se lahko omejim na zadnje obdobje, se je spremenilo marsikaj. V prvem filmu je očitno, da je glavni junak Jake Sully »navaden človek«, ki uporablja invalidski voziček. Je marinec, toda pomembnejše je, da se obnaša kot človek, ki je odprt do tega, kar se mu utegne pripetiti, zato se poda na tvegano in nevarno pot. V tehnološko izjemno naprednem svetu je končno povsem vključen v vsakdanje življenje. Še več. Postane nosilec nečesa novega, zastopnik ideje, ki jo človeštvo prežvekuje že tisočletja. To je ideja dobrega, neposredno močno prepletena z idejo pravičnega. Znajde se namreč v drugem svetu, v povsem drugačni kulturi, kjer je na preizkušnji čisto vse, kar sicer zmorejo narediti človeška bitja. Joker deset let pozneje ne uspe pokazati, kako naj bi navadni ljudje presegali lastno vsakdanjo depresijo in mizerijo na Zemlji, ne da bi se odpravili na Pandoro, v tuji svet. Med Avatarjem in Jokerjem je kajpak serija filmov z naslovom The Avengers, kar ni nikakršno naključje. Zadnja dva iz serije imata obetavna podnaslova: Brezmejna vojna; Zaključek. Obetavna sta zato, ker brezmejna vojna ne more pomeniti ničesar drugega kot totalno uničenje, zaključek pa je lahko obet novega začetka. Toda sporočilo obeh filmov je vendarle drugačno in zelo jasno: brez žrtvovanje nečesa (vsega?) ni mogoče premagati Thanosa. Ali nekoliko drugače rečeno. Gledalci še vedno pričakujejo filmske junake, ki bi znali misliti njihova vsakdanja življenja na drugačen način, kot je ta, ki nam vlada že precej časa in nas spravlja v obup.

Britanska kraljica sporoči občestvu na božični dan, da lahko z majhnimi koraki, narejenimi v veri in upanju, presežemo velike razlike, ki obstajajo med nami. Ali res? Kraljica se obenem naslavlja na Jezusa, ki je rekel nekaj podobnega v povsem drugačnem okolju, zlasti pa s čisto drugega družbenega kraja; razlika med njim in kraljico je nepremostljiva. Medtem ko je kraljica brezmejno bogata in ima okoli sebe množico lakajev, ki ji strežejo, je bil Jezus reven, pokrit z rjuho in obut v sandale, okoli sebe pa je imel peščico podobnih revežev, nepismenih ljudi z družbenega dna, na katere se je naslavljal, medtem ko so vandrali po svetu in Jezus ni vedel zjutraj, kam bo zvečer položil glavo, da bi v miru zaspal. Ni povsem jasno, na koga se danes naslavlja bogata kraljica, opirajoč se na Jezusa, toda njeno sporočilo svetu ali komurkoli že je mogoče razumeti tako, da se najprej vprašamo, zakaj kraljica sploh navaja Jezusa. Najprej pa vzporednica.

Potem papež reče pri maši, da Bog ljubi čisto vse ljudi, vključno z najslabšimi izmed njih. To pomeni, da ljubi tudi Hitlerja. A kako lahko ljubiš njega? Po kateri logiki je sploh mogoče ljubiti takega človeka, zlasti ko spoznavaš, da je odgovoren za holokavst, ko kurijo ljudi v pečeh kot drva, milijoni pa nesmiselno umirajo v blatu? Papež je na neki način prepričan, da imajo lahko ljudje tudi povsem nore ideje, da lahko počnejo blazne stvari, da uničujejo vse okoli sebe, Bog pa še vedno vztraja v svoji ljubezni do njih. Zastavlja se nekaj vprašanj, na katera je treba odgovoriti, zlasti pa je vprašanje, zakaj Bogu še vedno pripisujejo človeške lastnosti.

Da so ljudje v letu 2019 končno začeli poslušati znanstvenike, ki jim pripovedujejo, kako resna je globalna podnebna kriza? Niti slučajno. Peščica da, večina pač ne. Tako imenovani emissions gap ali prepad med cilji, ki bi jih morali nemudoma doseči, in realnostjo, je vsak dan širši in ga je iz dneva v dan teže premostiti. Sploh pa: eno je poslušati znanstvenike, čisto nekaj drugega pa je nekaj narediti. Res pa je tudi, da je tamle zunaj veliko vraževerja, da številni ljudje še vedno raje gledajo v zoc in med zvezde, berejo horoskope in sledijo jasnovidcem, kot pa poslušajo znanstvenike. Hiša res gori, kot vzklika najstnica, toda številni pripadniki Extinction Rebellion so aretirani, ker so se skušali razumno upirati blaznosti. In medtem ko je znanstvenikom uspelo posneti črno luknjo, oddaljeno več kot petdeset milijonov svetlobnih let, kar je nepredstavljivo daleč, so delavci na Zemlji še vedno vsak dan nezadovoljni z razmerami, v katerih morajo delati, a jih ne poslušajo. Pripadniki elite ali privilegiranih družbenih razredov jih ne poslušajo po definiciji, drugi ljudje pa so tudi preveč zaposleni z razmišljanjem, kako preživeti iz dneva v dan. Tudi Evropska unija, piše Thomas Piketty, deluje tako, da je njeno delovanje v prid privilegiranih ljudi in elit. Neenakosti med ljudmi se zato povečujejo in zdi se, da se bodo povečevale tudi v prihodnosti. Še enkrat bi zato rad spregovoril o filmu The Irishman.

So delavci res konservativni, kot trdijo nekateri? Zdi se, da so, toda vprašanje je, kaj to sploh pomeni, je dobro ali slabo, saj politična konservativnost ni enoznačno določljiva. Če rečemo, da je drža, ki ji veliko pomeni domoljubje, negostoljuben odnos do tujcev, ki so drugačni, na primer temnopolti, drža, za katero je pomembno podpiranje domačih delavcev, in zavračanje tuje delovne sile v obliki prebežnikov in emigrantov, potem smo že na dobri poti, da razumemo vprašanje o morebitni [politični] konservativnosti delavcev. O tem pričajo populistične politike z vsega sveta, ki jih volivci očitno izbirajo in jim dajejo prednost pred levičarskimi politikami, ki naj bi bile naprednejše. Pa so res?

Ljudje pogosto zmotno verjamejo, da je za iluzijami prava realnost, ki jo domnevno prepoznava vraževerje in jim ponuja modra spoznanja o prihodnosti. Težko razumejo, da iluzije so realnost in da je ta v tem trenutku usodno odvisna od podnebnih sprememb, ki jih ne opisuje vraževerje, temveč jih pojasnjuje fizika. Sesuvanje iluzij je lahko zato izjemno problematično delo, lahko pa je tudi revolucionarno, če znajo revolucionarji ponuditi – boljše iluzije. Najbolj vznemirljiva zmožnost človeških bitij pa je, da so včasih pripravljeni žrtvovati vse za take iluzije. Resnično, če človek ne vgradi v svoje življenje višjih ciljev, je lahko vse skupaj precej temno in brez upanja. Ne, jaz nisem človek religije oziroma vraževerja. Prav tako nisem subjekt resignacije in ne mislim, da je propaganda neizogibni del sodobnega življenja. Sem pa absolutno prepričan, da je življenja vsakega človeka dokaz, izraz in uresničevanje čudeža, ki ima zelo preprosto notranjo logiko upanja: začnemo, se opotekamo in odnehamo, začnemo znova.

Veliko ljudi, ki jih poznam, verjame vsaj v horoskop, številni tudi v astrologijo. Tako močno so vraževerni, da se ne zmorejo niti resno pogovarjati, zakaj iščejo nasvete za boljše življenje v zvezdah. Industrija sreče, pozitivna psihologija in astrologija zato včasih tvorijo kompleks idej in praks, ki pričajo za vračanje v srednji vek. Novi obskurantizem, podprt s programi, ki si jih človek naloži na pametne naprave, simbolizira zlom pameti in vzpon vraževerja obenem. Ljudje se po nasvete ne zatekajo k drugim ljudem, ampak prek pametnih naprav zrejo naravnost v vesolje, kot da je tam zapisano, kaj je dobro zanje, kaj pomeni biti boljši človek in kaj pomeni uspeti. Soočanje z realnim svetom nadomeščajo konverzacija z oddaljenimi objekti, objemanje skrivnostnosti mrzlega in temnega vesolja, šarlatanstvo, ki ga poskušajo podtakniti filozofom in znanstvenikom. Medtem ko šele znanost pojasnjuje nastanek vesolja, zvezd in vsega v njem, brez nje bi bili povsem bosi in nemočni, je novo vraževerje več kot obljuba zadovoljstva, sreče in uspeha. Fizikalni procesi in mehanizmi, po katerih deluje vesolje, se sicer ne menijo za človeško vraževerje, zato pa se to veže na izmišljene mehanizme, kot da so nad fizikalnimi, razumljivi pa le nekaterim izbrancem. Obnašajo se, kot da obstaja nekakšen agens, ki obvladuje vesolje in ljudi v njem, njim, izbrancem namreč, pa prišepetava, kako vse skupaj deluje, da lahko tako pridobljeno znanje o skrivnostih vesolja prenašajo navadnim smrtnikom.