Ljudje smo pravkar organizirano in na predvidene načine vstopili v novo leto. Obetamo si več istega, kapitalistično proizvodnjo dobrin in blaga, gospodarsko rast in blaginjo za vse. V resnici pa ima svet pred seboj le še nekaj let, da naredi radikalno, korenito spremembo v načinu organiziranja življenja. Natančneje: ljudje imajo pred seboj nekaj let, če ne spremenijo svojega načina življenja na način, ki ga trenutno ne znajo niti misliti. Podnebne spremembe so namreč neusmiljene, zato je v novem letu patetično želeti si zdravja in sreče. Želeti bi si morali radikalne spremembe, zlasti v načinih porabljanja energije iz fosilnih goriv. Znanstveniki, ki opozarjajo na dramatične podnebne spremembe, so v glavnem konservativni, kar pomeni, da s svojimi napovedmi ne želijo vznemirjati ljudi. Toda ti bi morali biti vznemirjeni natanko zaradi tega! Napovedi namreč niso dovolj dramatične, ljudje, ki odločajo o naših usodah, pa nimajo dovolj interesov, da bi radikalno ukrepali. Namesto tega ukrepajo počasi in znotraj postavljenih okvirov, kar je daleč premalo, saj imajo interese, da vse raste. V Avstraliji, kjer so temperature pred koncem leta zelo rasle in dosegale nove rekorde ter bile tudi do 16 stopinj višje kot običajno, tako zadnji mesec protestirajo proti tako počasnemu ukrepanju celo osnovnošolci in najstniki, ki sporočajo vladi, da bodo ukrepali sami, če ne bo šlo drugače. Zdi se nekoliko naivno, toda natanko za to gre. Na drugem koncu sveta Noam Chomsky, ki je bil sedmega decembra star natanko devetdeset let, upravičeno govori, da je organizirano življenje ljudi, ki ga imenujemo civilizacija, v resni nevarnosti, da preprosto razpade, ker bodo podnebne katastrofe kratko malo prevelike, preobsežne in prehitre. Izkoriščanje vsega, značilno za kapitalistično proizvodnjo blaga, pa se bo nadaljevalo, saj v kapitalizmu tako rekoč ni prostora niti za majhne spremembe, kaj šele za radikalne ali korenite. Ne slepimo se: korenite spremembe so revolucija. Brez nje si lahko obetamo le nove abnormalnosti, če si lahko sposodim ta izraz, ki sem ga slišal poleti, ko so opisovali katastrofalne požare v Kaliforniji.     

Ameriški ekonomist Richard Wolff je napisal knjigo z naslovom Capitalism's Crisis Deepens. Medtem slovenski ekonomisti govorijo o rasti in trdnem gospodarstvu, skrbno izbirajo besede, da ne bi bilo treba govoriti o recesiji, poglabljanju krize in dolgi depresiji, kot da bo realnost zaradi tega magično lepša. Dejstvo pa je, da se ne približuje le novo leto, temveč se bliža tudi nova gospodarska recesija. Verjetno se bo zgodila že leta 2019. Ni absolutno nujno, da se bo, zato sem zapisal verjetno. In znova nam bodo svetovali, naj zategnemo pasove, naj varčujemo in podobno, da bo kasneje zopet vse raslo. To je tako slab nasvet, kot je noro svetovati stradajočemu človeku, naj manj je. Najverjetneje pa se bo dogajalo tudi to, kar se sicer po malem dogaja ves čas: ljudje tiho pristajajo na poniževanje, prepričani, da je mogoče živeti tudi kot dobro hranjena žival; namesto da bi zavrnili tako življenje, vedno znova iščejo razloge za njegovo opravičevanje. Namesto zdravega protesta bomo imeli tako opraviti s potrpežljivim depresivnim čakanjem, da se zopet prikaže luč na koncu tunela. Wilde je imel prav, ko je v razpravi o socializmu in človeku v njem zapisal: eno je eksistirati, drugo pa živeti. V prihodnosti bo več eksistiranja in manj življenja. Trpljenje ne bo izjema in bo naraščalo.

Iz klinike vemo, da so nekateri ljudje prepričani, da si zaslužijo kazen, da so torej slabi, da so naredili nekaj slabega, da morajo tiho trpeti in prenašati trpljenje. Sliši se nenavadno, vendar znamo pojasniti, zakaj je tako. Navsezadnje v vsakdanjem življenju mimogrede slišite starše reči, da se morajo otroci zgodaj navaditi na trdoto in grdoto življenja, da kazen mora biti in podobne neumnosti. Vse prehitro se zato zgodi, da ljudje drug drugemu nalagajo občutke krivde, občutke, da delajo nekaj narobe, da je z njihovimi življenji nekaj narobe že samo zato, ker obstajajo. Taki občutki so strašni, z njimi je izjemno težko živeti, zato ljudje včasih naredijo samomor, saj ne vzdržijo več. Tako se izključijo iz občestva kar sami; živijo pa ljudje, ki sicer ne storijo samomora, a so izključeni iz občestva in trpijo. Tudi zaradi njih se je mogoče spraševati, kaj misli občestvo o sebi, kakšne ideje o sebi premore. Zlasti ob koncu leta, ko se zdi, da je pred njim svetla prihodnost. In zlasti zato, ker notranje kontradikcije samega življenja in občestva zaradi svetle prihodnosti ne bodo nič manjše, še manj bodo čudežno izginile. Kar pomeni, da tudi trpljenja ljudi ne bo manj že samo zato, ker si bo občestvo zaželelo veliko sreče in zdravja. Za vse to je potrebno še nekaj.  

Lacanovo vztrajanje, da je človeško bitje kot subjekt želje krivo natanko toliko, kolikor popušča glede svoje želje, je v sodobnem svetu, v 21. stoletju, aktualnejše kot v času, ko je Lacan še predaval. Aktualnejše ja zato, ker se ljudem že nekaj desetletij ponuja neoliberalna alternativa: med ponujenim blagom je za vsakega odjemalca nekaj. Ljudem odjemalcem zato ni treba storiti ničesar, le izberejo naj, kar se jim ponuja. Toda logika želje je bistveno drugačna. Ni zavezana racionalnemu ugotavljanju, katero blago je najboljše, ima najboljše lastnosti in podobno, saj bi v takem primeru zadoščal algoritem, ki bi izračunal, katera izbira se nam najbolj splača, temveč je samostojna, neodvisna. Nezavedna želja ni ujeta v nobeno drugo logiko razen v svojo: želim, ker želim. Nikomur mi ni treba razlagati, zakaj, čemu želim, kar želim. Kdo bi kajpak ugovarjal in rekel, da to velja tudi za Hitlerja, vendar bi se motil. Hitler namreč ni sledil svoji želji, temveč je sledil fantazmi ali imaginarnemu scenariju, kot ga je imenoval Freud, kar je čisto nekaj drugega. Hitlerjevo fantazmo je treba analizirati in dekonstruirati, ker je uničujoča, medtem ko je čista nezavedna želja vselej onkraj vsake fantazme, zavezana etičnosti. Ljudi in njihovih fantazem se je zato treba bati in se jim izogibati, nezavedna želja onkraj fantazem pa je humanistični ideal, brez katerega je življenje prazno in votlo, čeprav napolnjeno z blagom in s storitvami. Fantazma neoliberalnih ekonomistov je namreč natanko taka: nakopičiti toliko blaga, da bo nenehno vse raslo, ljudje pa naj kot roboti na podlagi algoritmov izbirajo najboljše. In čez nekaj dni se bo množično zgodilo natanko to: ljudje bodo drug drugemu želeli, kar je domnevno najboljše, srečo in zdravje, medtem ko je v resnici zgolj puhlo, klišejsko in prazno.

Ekonomisti in politiki nam bodo v teh prazničnih dneh voščili in obljubljali vse mogoče, zelo pogosto pa bodo poudarjali gospodarsko rast in sploh vse kazalce napredka, zato naj nam bi bilo prijetno pri srcu in v duši. Zelo prijetno je namreč poslušati zgodbe o gospodarski rasti in o prihodnosti, ko bo vse raslo še bolj, kar pomeni, da bo vsega več in bo vsakdo imel več. To je kot v pravljici, kjer na koncu dobro zagotovo premaga zlo in so vsi do konca življenja srečni. Vendar pa imajo pravljice funkcijo le, dokler so namenjene majhnim otrokom; že najstniki jih ne želijo več poslušati. Ti jih potrebujejo zaradi osebnostnega in duhovnega razvoja, zato je prav, da so poučne, da so junaki, ki rešujejo probleme, pogumni, srčni, inteligentni, empatični, sočutni in dobri. Za otroke so take pravljice zelo pomembne in kot starši si želimo, da bi jim bili pravljični junaki vzor. Seveda pa otrok ne more biti vse življenje otrok, zato se pravljice počasi umaknejo drugim pripovedim, na primer znanstvenim. In prav v teh prazničnih dneh nam znanost vnovič pripoveduje, kaj se dogaja na Arktiki, kjer potekajo procesi, pomembni za ves svet in torej tudi za nas. Kaj se torej objektivno dogaja?

Od malega imam rad italijanske filme. V njih prepoznavam drobce lastnega življenja, skoznje odkrivam priložnosti, ki jih ne ponuja le film kot iluzija, ampak jih ponuja tudi realno življenje, le da tega vselej ne vidimo in ne prepoznamo. Serija L'amica geniale (2018) ni narejena le v najboljši tradiciji klasičnega filmskega ustvarjanja, ki je obenem paša za oči in razvajanje duha, temveč posveča posebno skrb tudi sodobnemu gledalcu, čigar pogled razvajajo zlasti hollywoodske uspešnice, polne klišejev, predvidljivih sekvenc in absurdno srečnih koncev. Skrb zanj je paradoksna, saj mu ne ponudi niti enega klišeja, niti ene same sekunde tega, kar sicer spontano pričakuje. To je pripoved o prijateljstvu, ki presega tudi največje izrečene modrosti, kot je tista, pod katero je podpisana Helen Keller: raje hodim s prijateljem v temi kot sama v svetlobi. Resnično, kdor se ni naučil hoditi s prijateljem skozi življenje, se ni naučil prav dosti, pa če ima doma shranjen kup diplom. S prijateljem namreč hodiš in rasteš, medtem ko ti številni drugi ljudje bodisi sploh ne dovolijo, da bi rastel, bodisi ti rast zavidajo. In morda je še najbolj res, da prijatelj pride, ko vsi drugi odidejo, ker jih je strah ali pa so vsaj brezbrižni in jih niti malo ne zanima, kaj se ti dogaja. Prav tako je res, da je tišina prijatelja, ko najbolj potrebuješ njegov glas, najhujše, kar se ti lahko pripeti v tem življenju.

Ljudje ob različnih priložnostih spontano rečejo, da nikoli ni prepozno. Morda verjamejo lastnemu izrekanju, morda pa niti ne vedo, kaj pravzaprav trdijo; preprosto rečejo, kar jim pade na misel, kot se reče. Toda izrek je v resnici silno problematičen, kajti vsakdanje izkušnje nas učijo, da včasih čisto preprosto je prepozno. Poleg tega nas učijo, da je hudičevo koristno, če takrat vemo, da je res prepozno, zlasti pa je pomembno, da uporabimo svoje zmožnosti za metakognicijo in napovedovanje prihodnjih dejanj ter dovolj zgodaj ugotovimo, da bo čez nekaj časa za še nekaj drugega zagotovo prepozno. Ljudje namreč včasih odlašajo z dejanji, dokler ni prepozno, čeprav bi bilo v njihovo dobro, da bi dovolj zgodaj nekaj storili; ne za druge, ampak zase. Vsakdo ve, kaj to pomeni. Torej je neumno vsakič reči, da nikoli ni prepozno. Včasih je najbolje biti tiho.

Na današnji dan naj bi se rodil Jezus. Ni pomembno, ali se je zares rodil takrat ali se ni, saj vemo, da se ni. Lotil sem se zanimive knjige: Jesus of Arabia: Christ through Middle Eastern Eyes; njen avtor je častiti Andrew Thompson, ki je kot duhovnik Anglikanske cerkve precej let preživel na Bližnjem vzhodu. Knjiga je vredna branja, ker na nov način osvetljuje pomen Jezusovega delovanja med navadnimi ljudmi. Pomembno je že dejstvo, da Jezus ni bil kapitalist in da s svojim delovanjem ni zaslužil enega samega centa. Saj niti ni bilo mišljeno, da bi služil. Njegovi cilji so bili povsem drugačni, zato tudi ne verjamem papežu, ko v razkošnih prostorih Cerkve nagovarja ljudi k odpovedovanju potrošništvu, skromnosti ter celo askezi in uboštvu.

Namesto pogovarjanja imamo v vsakdanjem življenju na voljo veliko novoreka in žargona, ki se že leta dolgo ni spremenil niti za dlako. Tudi danes ga boste slišali veliko med enim in drugim oglasom, med propagandnimi sporočili in praznim političnim žlobudranjem: ponudba in povpraševanje; kompetitivnost in neusmiljena tržna konkurenca; nadzor nad javno porabo sredstev; spodbujanje in opogumljanje tujih vlagateljev; zmanjševanje stroškov dela; fleksibilnost delovne sile; varčevanje; podjetnik leta, meseca, tedna, dneva; nadaljnja digitalizacija družbe etc. Sočasno se povečujejo razlike med elitami in ljudmi, ki nimajo dostopa do kapitala, kar pomeni, da novorek dejansko nima nobene druge funkcije, kot je ta, da ljudje verjamejo vanj, v najslabšem primeru pa je celo vseeno, ali vanj kdo verjame ali ne, saj kapitalistične mašine delajo svoje in so neodvisne od naše svobodne volje oziroma od tega, kaj verjamemo in česa ne verjamemo. Tržni indeksi bodo zato še naprej pomembne številke, ki vam jih bodo nenehno navajali, saj v resnici vladajo vašim življenjem. Enako velja za vrednosti delnic, zato bodo po novem tudi v Sloveniji bolnišnice, domove za starejše, zavode in podobne socialne ustanove spreminjali v podjetja, od katerih bodo pričakovali kovanje dobičkov. Mirno zato lahko pozabite, da bodo ljudje pomembnejši od denarja, dobičkov in vlaganj v projekte, saj ne bodo. Enako nepomembni bodo kot doslej. Javni sektor bo še naprej sovražnik države številka ena, saj ni nič drugega kot parazit, te nalepke pa se nikakor ne more otresti. Humanistična misel bo dodatno osramočena in ponižana, vse pomembneje bo, kako izračunavati davke, da elita ne bo oškodovana. Socialne politike bodo bolj kot doslej ekonomske politike.

Vnovič sem govoril z Ano, ki me je poklicala po telefonu. Po pogovoru mi je napisala: Kok dobr se je z vami pogovarjat. Vi ste eden redkih ljudi, ki jih imam rada in si hkrati želim tudi obratno. Vi ste eden tistih ljudi, ki vam ne samo dovolim, da me imate radi, ampak si hkrati želim, da bi me imeli. Morda je slišati zapleteno, ampak sploh ni. Res ne. Dovoliti drugemu, da te ima rad, sploh ni tako enostavno, kot se sliši. Verjamem, da večina ljudi o tem ne razmišlja, za moje dojemanje sveta pa je to ključno. Določenih ljudi nočem niti blizu, kaj šele, da bi se me dotikali ali me imeli radi. Ob [drugih] ljudeh nimam nikoli občutka, da bom kaj zamudila, ob njih redko čutim. Vi ste kot dobra knjiga, ki je ne smem odložiti. Ob vas čutim in sem živa. Resnično, v najinem pogovarjanju je življenje. Je poetika in je tisto, kar vselej uhaja, ko skušamo razumeti, kaj se dogaja med dvema dobrima sogovorcema, ko se srečata. Morda je to primarna poetika, kot jo imenuje Bachelard, poetika, ki nam pomaga okusiti naravo notranje usode, ki ni zapisana tam zgoraj, v zvezdah, kot nam dopovedujejo jasnovidci in drugi šarlatani. Sanje so zato pomembne, ker so tudi duša lepega. In ko se moški zbudi iz sanj, dodaja Bachelard, uzre žensko. Zato so ženske tako lepe.