Sem v Skopju na srečanju konzorcijskih partnerjev iz Slovenije, Srbije in Severne Makedonije, ki bomo skupaj skoraj tri leta izvajali projekt z naslovom Oblikovanje inkluzivnih šolskih okolij. To je projekt, s katerim želimo pokazati javnosti, zlasti pa nosilcem inkluzivnih politik, kakšne so dejanske, empirično preverljive koordinate inkluzivnih praks, ki že obstajajo, in katere so tiste razsežnosti resnično vključujoče družbe, ki so v najbolj naprednih družbah komaj na vidiku, medtem ko jih na primer v Sloveniji skoraj ne smeš niti omeniti, ker so nekatere prakse, ki se sicer kitijo z nazivom inkluzivne, v resnici komaj prikrite oblike širjenja in krepitve medicinskega modela invalidnosti in inkluzivnosti, ki je očitno za številne ljudi še vedno najbolj prepričljiv, čeprav ni tudi najbolj kompleksen, egalitaren in pravičen. Projekta se veselim, obenem pa skiciram svojo vlogo v njem. V nadaljevanju jo opišem.

Ko je Freud, ki ni bil psihiater, temveč je bil nevroznanstvenik, odkrival vplive preteklosti na človekovo sedanjost, so ga kritizirali, da je determinist, obseden z brskanjem po pacientovi preteklosti, kot da tam ležijo vzroki za njegovo mizerijo. Sto let pozneje ameriška psihologinja Lisa Feldman Barrett, velja za eno najbolj citiranih znanstvenic na svetu, zapiše v knjigi z naslovom Seven and a Half Lessons About the Brain tole: Vaši možgani predvidevajo in pripravljajo vaša dejanja na podlagi vaših preteklih izkušenj. Če bi lahko čudežno posegli v preteklost in jo spremenili, bi vaši možgani danes predvidevali drugače, vi pa bi morda ravnali drugače in posledično drugače doživljali svet.

​Freud napiše delo z naslovom Nelagodje v kulturi, ki izide leta 1930. Pred skoraj stoletjem spregovori o nelagodju in viru trpljenja, ki velja za vsako človeško bitje. Njegova spoznanja so sto let pozneje še aktualnejša kot v njegovem času, kajti priganjanje ljudi k produktivnosti, učinkovitosti, uspešnosti, delu, dodajanju vrednosti, delu na sebi imajo razsežnosti, ki jih je Freud komaj slutil. Dodajmo podnebne spremembe in dobimo mešanico, ki jo slabo razumemo, o njej premalo razmišljamo in se premikamo po svetu na način, ki ga je pred nekaj dnevi generalni sekretar ZN António Guterres v Egiptu poimenoval avtocesta v pekel. Nelagodje v kulturi je zares veliko.  

Danes bom večji del dneva na webinarju z naslovom Kultura za zdravje (Culture For Health). To je projekt, ki ga podpira Evropska komisija. Udeležujem se ga zato, ker me prepriča osnovna ideja projekta, ki je ta: kultura je pomemben vir, ko se zdravja lotevamo celostno. Praviloma se ga namreč ne lotevamo celostno, temveč bolj ali manj skozi ozke medicinske definicije zdravja, pa naj imamo v mislih telesno ali duševno zdravje. Potrebujemo pa še kaj drugega kot zgolj medicino, da bi celostno in celovito razumeli telesno in duševno zdravje človeških bitij kot simbolnih in družbenih, kulturnih in duhovnih bitij. Naslov webinarja, Kultura in zdravje, je zato obetaven.

 
Svetovno nogometno prvenstvo je velik in zelo drag spektakel. Iz obeh razlogov ga mora videti čim več ljudi. Poteka v državi, v kateri njeni voditelji trdijo, da zagovarjajo strpnost, demokracijo in solidarnost, mir in vse drugo, kar je povezano s temi besedami. Hitro se lahko ponudi ideja, da zagovarjajo tudi raznolikost, drugačnost in nediskriminatorno vključevanje vseh ljudi, inkluzivnost. Le da je ne. Kako to vemo?

Dijaki so me povabili k pogovoru. Z njimi sem se pogovarjal o umiranju in smrti. O žalosti, ki nas preveva ob izgubi, o trpljenju in bolečini. O smrti in življenju. O smislu življenja, ki je nenavaden – smisel življenja je, da je. Smisel življenja je, da sem živ. Da se zavedam, da sem živ, da se zavedam, da ima življenje pomen in smisel že s tem, da je. Je v spraševanju, kaj je življenje. V spraševanju, kaj pomeni biti živ. V odkrivanju, kaj vse pomeni biti živ. Neskončno življenje ne bi imelo nobenega smisla, saj ne bi bilo zavesti o končnosti in smrti, zaradi katere bi se učili ceniti življenje. Pogovarjali pa smo se tudi o sebičnosti, zaradi katere želimo, da bi bil drugi še naprej tukaj, da bi bil živ, z nami. Želimo to zaradi sebe, da ne bi čutili žalosti in bolečine, ali zaradi njega? Želimo iz sočutja ali zaradi egocentričnosti? Tako smo se spraševali. Potem smo govorili o ljubezni do drugega. O tem, da skozi ljubezen čutimo, da je nad nami nekaj, kar nas presega, kar je neskončno večje od nas. O ljubezni kot o nečem dobrem, kar vedno je. Ugotovili smo, da je drugi človek, ki je umrl, vedno tukaj. Je v našem spominu, je v duhu. Vidimo ga pred seboj, prepoznavamo njegov glas, obrazne poteze. Je v nas samih. Lahko se pogovarjamo z njim in čutimo njegovo bližino, čeprav obenem vemo, da je fizično odšel. Ni odšel v duhu, še vedno je z nami in nas ne bo zapustil. In potem se zavemo, kaj lahko naredi spoznanje, da smo smrtna, končna bitja. Še bolj se začnemo zavedati pomena in smisla, da smo živi, da lahko nekaj naredimo, da smo hvaležni, da smo živi. Hvaležni smo za vsako jutro, ko vstanemo, za vsak dan, ko nekaj doživimo in se odločamo, za vsak večer, za noč, ko v miru zaspimo. Hvaležni smo za ljudi, ki so okoli nas in z nami, za vsak pogovor, za vsako pripoved in za vsak nasmeh in za vsak objem in za vsako solzo in za vsak dotik in izgovorjeno besedo, občutke, čustva in zgodbe. Hvaležni smo že zjutraj in zvečer smo hvaležni še bolj. Hvaležnost nas preveva, kot bi bili potopljeni vanjo. Potem zaspimo s hvalnico na ustih. Da smo, da imamo to neverjetno srečo, da smo se sploh rodili, da čutimo sonce in dež in sneg in veter, da obstaja trava, po kateri lahko hodimo, da obstajajo ljudje, s katerimi se lahko pogovarjamo. Tudi o smrti in odhajanju, o hvaležnosti in o samem – pogovarjanju.

Skoraj sočasno s srečanjem svetovnih voditeljev v Egiptu, mislim na COP 27, poteka svetovno nogometno prvenstvo v Katarju. Prvenstvo dokazuje bogastvo z nafto bogate državice, ki si lahko privošči skoraj nezamisljive tehnološke rešitve, kako ohlajati zrak v puščavi, da gledalcem in nogometašem ne bo vroče, srečanje COP 27 dokazuje revščino politikov in voditeljev, ki nočejo, ne zmorejo in ne želijo najti načina, kako pustiti fosilna goriva v tleh, da bi se izognili nadaljnjim podnebnim katastrofam. Medtem ko nogometno prvenstvo dokazuje, kako zlahka je narediti skoraj nemogoče, kjer je veliko denarja in interesov, dokazuje neskončno razpravljanje o podnebju mizerijo politične volje, psihologijo zanikanja in prelaganja odgovornosti ter skoraj popolno vraževerje, da se bo nekaj magičnega zgodilo samo od sebe in bomo zopet na varnem. Tako se letos na pravkar končanem srečanju niso niti dotaknili fosilnih goriv in zavez, kako njihovo uporabo drastično zmanjšati, še manj so se lotili živinoreje in poljedelstva, so pa obljubili, da se naslednje leto vnovič srečajo in takrat zares dosežejo dogovor o radikalnem zmanjšanju rabe fosilnih goriv. Le da se to ne bo zgodilo, ker se kratko malo ne more. Zakaj se ne more?

​Nekateri ljudje kritizirajo prireditelje svetovnega prvenstva v nogometu zaradi številnih domnevnih kršitev pravic delavcev, ki so pomagali zgraditi neverjetno razkošne stadione in vso pripadajočo infrastrukturo v Katarju, da bo nogometno prvenstvo, tako kot pogosto doslej, prvenstvo presežnikov, kar pomeni, da bomo vedno znova poslušali zgodbe o pomenu nogometa za ljudi in celotno človeštvo, o razkošju, ki je skoraj nezamisljivo, saj bo tako rekoč sredi puščave na stadionih zaradi umetnega hlajenja zraka prijetno sveže, o orjaških količinah denarja, ki so ga bogati prireditelji porabili za to, da bodo prišli na svoj račun tako vlagatelji kot nogometaši, prireditelji in gledalci po vsem svetu, ki bodo kajpak gledali nogomet, uživali v njem, čeprav bo sem in tja kdo izmed njih tudi izrekel kritično besedo ali dve na račun kršenja pravic gejev, prepoved uživanja alkohola, prvenstvo je pač v muslimanski državi, na račun tujih delavcev, ki so delali za majhen denar, da bo spektakel tak, kakršen pač mora biti. Nekateri ljudje bodo torej kritizirali, ker je kritizirati domnevno treba, potem bodo utihnili in se veselili nogometa, kot se ga sicer veselijo že dolgo časa, svet pa se bo vrtel naprej, kot se tudi vrti že dolgo časa. 

​Naključje je hotelo, da mi je ravno zdaj Daan poslal fotko iz hotela, v katerem je trenutno nastanjen. Če si jo pogledamo od blizu, prepoznamo na polici Heglova zbrana dela. Pripis k fotografiji pravi: morda sem se znašel v Dušanovem sanjskem prostoru. Knjiga, ki jo berem ta hip v tem prostoru, to je moja knjižnica, ima naslov: Relevantnost Heglovega koncepta filozofije: od klasične nemške filozofije do sodobne metafilozofije (Luca Illetterati, Giovanna Miolli (ured.), Bloomsbury Academic, 2022). Seveda se takoj na začetku zastavi vprašanje, zakaj še brati Heglova dela, saj je domnevno zastarel, nekoristen, nerazumljiv, okoren, abstrakten in znanstveno nepreverljiv. Torej nima nobene vrednosti in je za vsakdanje življenje nekoristen. Ali pa ni čisto tako.

Reklame, ki se vrtijo med enim in drugim šovom, pred vsakim šovom in po vsakem šovu, med šovi, ki prikazujejo, kako spektakularen, glamurozen, zanimiv, vznemirljiv in pustolovski je svet tam zunaj, sporočajo odjemalcem, da je vse mogoče. Na sporedu so vsakih nekaj deset minut. Kot da smo zabite ovce, ki sproti pozabljajo, na kaj morajo biti pozorne. Da lahko človek doseže vse, če se tako odloči. Da je treba imeti rad sanje in da je treba verjeti vanje. Da je treba garati zanje. In delati in imeti močno voljo in disciplino. Nenehno nas sprašujejo, če smo dovolj dobri, če delamo dovolj na sebi, če imamo dovolj močno voljo, če smo dovolj posebni, če smo ustvarjalni, če smo kreativni in originalni in izvirni in drugačni. Ves čas nam sporočajo, da moramo preverjati sebe in odgovarjati na zastavljena vprašanja. Križariti moramo po svoji duševnosti, po svoji psihi, po svoji notranjosti in se preverjati. Preverjajo nas drugi, starši, vzgojitelji, učitelji, šefi, preverjamo se sami, preverjamo drug drugega. Včasih se zato zdi, da je življenje eno samo neskončno dolgo preverjanje, ali sploh zaslužimo, da obstajamo. Če nismo dovolj dobri, namreč ne zaslužimo. Resnično, človek, ki sledi takim sporočilom, začne sčasoma verjeti, da ni nič vreden, če ne počne natanko tega, kar terjajo do njega in to ves čas preverjajo.