Gotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste srečali človeka, s katerim ste se zapletli v pogovor, potem pa je ta kar trajal in trajal in se je zdelo, da sogovorec nikoli ne bo nehal govoriti. Stali ste ob njem, ga poslušali in mu prikimavali, se mu smehljali, on pa je govoril kot dež in se ni ustavil. Niste vedeli, kako se izvleči iz vse bolj neprijetnega položaja, niste hoteli biti grobi in niste hoteli prekiniti sogovorčevega govorjenja, da ne bi bilo videti, da ste nesramni in nekulturni. Govor se je končno vendarle sklenil, sebi pa ste obljubili, da se v prihodnje sogovorcu ognete že na daleč, če se bo le dalo.

Humanizem drugega človeka je danes izjemno potreben tudi zato, ker so današnji otroci in mladi ljudje bolj kakor starejše generacije potopljeni v svet, v katerem je malo nenadzorovane, fantazijske igre v realnih, empiričnih okoljih, kot poudarja Jonathan Haidt, opirajoč se na sodobne raziskave vedenja otrok ter njihovih staršev, vzgojiteljev in učiteljev. Namesto take igre imajo na voljo veliko virtualnih prostorov, saj ima tako rekoč vsakdo izmed njih bolj ali manj ves čas v rokah računalnik. To dejstvo samo po sebi kajpak ni problematično, problemi nastajajo, ko klinika in raziskave potrjujejo, da se med njimi pojavlja veliko tesnobe, depresije in poskusov samomora. To dejstvo pa ni nekaj, kar zavrnemo z zamahom roke, češ da ni bistveno drugačno kot pred leti. V resnici namreč je pomembno drugačno. In če k temu dejstvu dodamo še širjenje virtualnih prostorov, ki se imenujejo družbeni mediji, se problem zaostri, kajti človek je že tako ali tako zelo občutljiv na negativne povratne informacije, v takih medijih pa jih je na tone. In kaže, da nas je evolucija opremila za to, da smo bolj pozorni na negativne povratne informacije kakor na pozitivne, čeprav nas te potrjujejo, one prve pa nam majejo tla pod nogami.

Ljudje smo navajeni imeti mnenja o tem in onem, navajeni smo se učiti, saj se tudi moramo, učenje pa spontano razumemo kot kopičenje znanja, prenašanje znanja in njegovo zagovarjanje; velikokrat rečemo, da učitelji prenašajo znanje na učence in da sami prenašamo znanje na druge ljudi. V središču takih procesov je posameznikov jaz, ki zase verjame, da nekaj ve, da ima na voljo določeno znanje, ki mu omogoča razumeti svet in sebe v njem.

Včasih se človek počuti, kot bi bil tujec v lastnem življenju; kot bi bil tujec samemu sebi, kot bi bilo življenje nekaj tujega in nerazumljivega. Zdi se nenavadno in neverjetno, saj smo prepričani, da so tujci kvečjemu drugi ljudje, da smo sami sebi blizu, da se poznamo, kot poznamo lastni žep. A ni res. Človek je lahko tuj celo samemu sebi. Problem pa ni v tem, resnični problem nastane, ko človek ne kaže interesa, da bi tak razcep razumel in globoko dojel, da bi ga upošteval. Če bi ga, bi se namreč korenito spremenil. Postal bi strpnejši in solidarnejši – s seboj in z drugimi ljudmi, s sotrpini. Globoko bi se zamislil nad spoznanjem, da je vsak človek tujec ne le drugim ljudem, temveč tudi sebi. Torej je v tem vsakdo enak vsakemu drugemu. Ta enakost je zelo človeška, značilna je za ljudi. Če jo razumemo, smo na dobri poti k še boljšemu razumevanju sebe in lastne razcepljenosti. Morda potrebujemo tako razumevanje danes celo bolj kakor v preteklosti. Ali kot je zapisal Emmanuel Lévinas v knjižici z naslovom Humanizem drugega človeka (Humanisme de l'autre homme): razumeti svojo človeškost skozi človečnost drugih ni le mogoče, ampak je tudi zelo nujno. Kaj to pomeni?

Ko se v Evropskem parlamentu v Strasbourgu začne razpravljati o vladavini prava v Sloveniji, vemo, da je nekaj hudo narobe. Ljudje ne začnejo razpravljati o vladavini prava, ko je ta nesporna, samo zato, ker imajo slučajno pet minut časa. Razpravljanje je še pomembnejše v luči večnega zatrjevanja, da potrebujemo vladavino prava in da je njegovo vladanje civilizacijski dosežek brez primere. Ne obstaja torej politik, ki bi bil proti vladavini prava, in ne obstaja politična stranka, ki v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih ne bi nenehno ponavljala in zapisovala v svojih programskih dokumentih, da je za vladavino prava.

In da to vzamete kot del mene, kakršna želim biti, pomeni, da se tudi odmikam od nje. To je odmik od sebe, od tistega sebe, ki trpi, od tistega dela sebe, ki ga oseba ne želi. Želi se ga osvoboditi, dobro ve in se zaveda, da njena identiteta ni ena sama monolitna svobodna entiteta, ki hodi po svetu in se veseli življenja z drugimi ljudmi. Sprašujem se, koliko je tamle zunaj ljudi, ki verjamejo, da so svobodni, obenem pa bi iskreno rekli, da obstaja del njih samih, ki nikakor ni svoboden? Kdo potemtakem terja svobodo, ko ljudje vzklikajo, da so svobodni in da hočejo svobodo, kateri del osebe?   

Popoldan me je doma že čakala knjiga, ki sem jo naročil pred nekaj dnevi. Kakšen luksuz. Klikneš dvakrat z miško in čez nekaj dni je knjiga na pragu tvojega doma, čeprav je prepotovala več pol Evrope. Njen naslov je How to Live. What to Do, spisal jo je Josh Cohen. Preberem jo. Sledi moj prvi odmev.

Verjetno še dolgo ne bomo živeli v svetu, v katerem bi bila osebnostna in duhovna rast ljudi pomembnejša od rasti dobičkov, preoblikovanja ljudi v človeški kapital, instrumentalnosti uma in obsedenosti s tehnološkim razvojem oziroma nenehnim napredovanjem. Čeprav nam je že dolgo dobro znano, kako pomembna je duhovna rast ljudi za njihovo blagostanje, se pogosto obnašamo, kot da nas v resnici ne zanima, ker je toliko drugih zadev, s katerimi naj bi se ukvarjali, saj se nenehno srečujemo z njimi. Duhovna rast je zato pogosto le komercialna storitev, bolj ali manj draga ponudba na trgu, modna zahteva ali prevarantska religiozna obljuba sreče. Posvečanje duhovni rasti je podobno prevladujočim medicinskim praksam, ki so na voljo ljudem, potem ko so že bolni. Zlasti psihiatri že zelo dolgo zavračajo duhovnost pacientov, medtem ko sodobne znanstvene študije dokazujejo, da je duhovnost celo kritični vidik duševnega zdravja oziroma skrbi zanj. Spiritualno ali duhovno psihoterapijo pacienti tako pogosto postavljajo celo na prvo mesto, ko jih vprašajo, česa si najbolj želijo, kaj mislijo, da najbolj potrebujejo. In ne obstaja tableta za duhovno rast.

Zadnjič je nekdo dejal, da je aktualna slovenska šolska ministrica pravzaprav druga Marija Terezija, ker je toliko naredila za šolstvo. Naj kar takoj pripomnim, da rajnka cesarica sprva sploh ni marala za javno šolo in je popustila šele pod pritiski ministrov, ki so ji razložili, da je za imperij nadvse dobro, če ima javni šolski sistem in vsaj malce izobražene in usposobljene delavce, če hoče resno tekmovati z drugim, britanskim, imperijem. In cesarica je kajpak hotela tekmovati, zato je slišala na to uho, saj je želela, da je njen imperij boljši od sosednjega, kar pomeni, da je slednjič privolila. In šolski sistem, na primer v Sloveniji, pa tudi v številnih drugih državah, še vedno v veliki meri temelji na preprosti ideji, ki jo je imela v glavi tudi cesarica. Takole je bržčas razmišljala, ko je imela ravno nekaj časa za oddih.

Naslov zapisa je revolucionaren, a to ne more biti presenečenje; ne bi smelo biti. Argumentov zanj je namreč več kot dovolj. Že nekaj časa je tako. Ni treba nazaj do Marxa, saj zadošča razumevanje aktualnih podnebnih sprememb in pandemije koronavirusa. Objektivni podatki o dogajanjih in procesih so neizprosni, kdor razume eksponencialno funkcijo, ve, kaj se dogaja in kaj se še bo dogajalo. Ve zlasti, da podnebne spremembe niso počasno, linearno spreminjanje, zaradi katerega bi bili lahko mirni do leta 2100, temveč so procesi, ki jim v določenem trenutku sledijo nenadne, abruptne spremembe, ki jih sicer ne moremo natančno predvideti, zato pa vemo, da se bodo gotovo zgodile. Čas za novo družbo je zato tudi nemogoč čas. Možno je namreč, da časa za počasno izgrajevanje nove družbe kratko malo ni več dovolj. Abruptne podnebne spremembe bodo nenadoma spremenile koordinate življenja velikega števila ljudi, zato bo potreba po novi družbi aktualna in pereča brez mahanja z Marxovim Kapitalom v roki. Če bomo hoteli preživeti, to pa bomo zagotovo želeli, bomo preprosto prisiljeni ustvarjati novo družbo pod drugačnimi pogoji, v bistveno drugačnih okoliščinah. Trenutno se še lahko pregovarjamo, ali jo res potrebujemo ali ne, lahko modrujemo, kako jo zgraditi, če se strinjamo, da je napočil čas zanjo, toda že jutri bo povsem drugače. Modrovanje bo odveč in bo nesmiselno, celo absurdno. Preseganje usode podnebnega zloma bo takrat samoumevno in zelo očitno, nekateri ljudje pa bodo za nazaj ugotavljali, kaj vse smo zamudili, ko je bilo še dovolj časa za izgradnjo nove družbe. Zdelo se bo, kot da ljudje nujno najprej potrebujemo zlom, da bi se šele kasneje ovedli, kaj smo spregledali in kaj vse smo neracionalno zanikali. Na predavanju 3. decembra bom tako izpostavil pomen nove generacije mladih ljudi, ki se bodo morda obnašali bistveno drugače kot pripadniki starejših generacij. Zamišljanje novih prihodnosti je namreč bolj naloga mladih, kot pa je naloga starih, kar je prišlo do izraza zlasti nedavno v Glasgowu, kjer so starci pripovedovali pravljice mladim, ti pa so jim odgovarjali bla, bla, bla.