V sredo imam predavanje na Fakulteti za socialno delo; naslov predavanja je Egalitarne simbolizacije – zagate z »inkluzijo«. Čas za tako predavanje je ravno pravi, saj je tretji december mednarodni dan invalidov. Torej je to pravi čas za vnovični razmislek o egalitarnih simbolizacijah – ne le invalidov ali ljudi s posebnimi potrebami, temveč o vseh ljudeh. Tokrat bom vzel za izhodišče razmišljanja nekaj več kot stoletje staro knjigo z naslovom The Principles of Scientific Management. Da, to je tista slavna knjižica, pod katero je podpisan še bolj slavni Fredrick Winslow Taylor. Zares jo velja natančno prebrati, kajti Taylorjeva osnovna ideja pri pisanju knjige je tale: Iskanje boljših, kompetentnejših mož, od predsednikov naših velikih podjetij do naših gospodinjskih uslužbencev, ni bilo nikoli živahnejše kot zdaj. V preteklosti je bil človek prvi; v prihodnosti mora biti sistem prvi. Moje predavanje bo podroben komentar k tej ideji, ki je v letu 2020 aktualnejša, kot se morda zdi na prvi pogled, saj je kapital še vedno pred ljudmi in je delovanje sistema družbenega življenja bolj v primežu lastnikov kapitala kot kadarkoli doslej.

Zadeve so zares nenavadno zanimive, da ne rečem vznemirljive. Denar za orožje je kajpak potreben nam pripovedujejo, ne vem, zakaj niso s tem obremenjeni v Švici, in ga moramo zagotoviti. Dobro. Zadeva, kot rečeno, postane zares zanimiva, ko začnemo razmišljati, pod kakšnimi pogoji so tako hitro, v rekordnem času izdelali cepivo zoper novi koronavirus. Kaj se je torej zgodilo in česa bi se lahko naučili iz lekcije, če bi se hoteli?

Na južni polobli se bo čez mesec dni pričelo poletje. Torej je tam trenutno pozna pomlad; podobno je pri nas pozna jesen. Te dni so temperature na jugu Avstralije ponekod že dosegle 46 stopinj Celzija. V lanskem poletju je bilo tam zaradi požarov uničenih 2476 domov, umrlo je 26 ljudi in zgorelo je več kot pet milijonov hektarjev veliko področje. Take so uradne številke. Videli bomo, kako bo v prihajajočem poletju, ki bo enako ali še bolj vroče. Morda bo vnovič krizno. Zaradi krize, ena se imenuje pandemija koronavirusa, je smiselno razmišljati o njih. Papež Frančišek je tako pred dvema dnevoma priobčil v časniku The New York Times razmišljanje z naslovom Kriza razkriva, kaj imamo v srcih. In kaj imamo? Kakšen je pomen tega, kar imamo v srcih v tem času, ko dejansko lahko govorimo o krizah?

Danes je črni petek. To preprosto pomeni, da bodo ljudje po vsem svetu zapravili milijarde evrov za nakupovanje stvari. Pričakovano. In nekoliko bizarno, kajti v času, ko postaja naša zmožnost za zaslužek bolj nestabilna in neredna, postane še bolj nemogoče potrošiti vse stvari, za katere nam dopovedujejo, da jih potrebujemo, da bi bili srečni, kot zapiše Tansy E. Hoskins v svojem blogu (23. november 2020) z naslovom Bleak Friday. In nostalgično se spominjam prvih srečanj z Marxom in njegovo idejo, da človek lahko izgublja temeljni občutek eksistence in njene vrednosti, dejstva, da živi, biva, in postaja vse bolj prepričan, da mora kopičiti predmete, stvari in blago ter imeti vse skupaj v lasti. V letošnjem obdobju izoliranosti, samotnosti in osamljenosti je zato še bolj kot sicer očitno, da nam divje premikanje po spletnih mestih in nakupovanje stvari oziroma predmetov ne bo čisto nič nadomestilo tega, kar bi lahko imeli med seboj, pa pogosto nimamo, ker vse preveč verjamemo, da lahko stvari nekako zapolnijo praznino naših življenj, čeprav obenem dobro vemo, da smo lahko izpolnjeni le skupaj z drugimi ljudmi, ne pa kot samotna bitja, izolirana v svojih mehurčkih in obdana z goro poceni mrtvih stvari.

Jacques Lacan davnega leta 1953 prične s seminarjem, za katerega potem skrbi sedemindvajset let. Uvodoma zapiše tole: mojster prekinja tišino s čimerkoli. Na katerega mojstra misli? Misli na budističnega mojstra. Zakaj mojster naredi, kar pač naredi, prekine tišino? To naredi natanko zaradi zmožnosti človeškega bitja, da ustvarja v sicer nesmiselnem vesolju pomen in smisel. Ustvarja ga, kreira ga, in sicer na prav poseben način, zato Lacan nadaljuje. Budistični mojster ne ustvarja pomena in smisla zgolj zase, temveč oboje ustvarja [tudi] za svoje učence; mojster brez učencev je seveda zgolj žalostna kreatura. A tega ne dela tako, kot to počno učitelji v šolah, ki trdijo, da prenašajo ready made znanje v glave učencev. Budistični mojster namreč ne predava in ne poučuje. Zlasti tega ne dela ex cathedra. Kar dela, dela na poseben način, kot rečeno.

V današnjem predavanju bom nadaljeval, kjer sem zadnjič končal. Na kratko lahko rečem, da sem končal z obširnim komentarjem k Aristotelovi ideji, da je duša množica avtopoetičnih dejavnosti; spregovoril sem o minimalni arhitekturi telesa in o želečem umu (orektikòs noûs). Danes nadaljujem, in sicer s skoraj intimno refleksijo mojega odnosa do Freuda, ki ni brez povezave s prav tako intimno refleksijo mojega odnosa do Nietzscheja. Znano je tudi, da je imel Freud precej posluha za Nietzscheja, a ne dovolj, kot je sam dejal. Spregovoril bom o neki potrebi, ki jo ima pacient, posameznik, preden se odloči, da se oglasi pri analitiku. Morda je pod stresom, mogoče ima kak problem, za katerega je prepričan, da ga ne more rešiti sam, obenem pa verjame, da mu tablete pri tem ne morejo pomagati. Torej se odloči za obisk pri analitiku. Za kaj se odloči?

Starega profesorja vprašajo, v čem je bistvena razlika med umetno inteligenco in ljudmi. Po kratkem premisleku mirno odvrne: v humanosti. V knjigi z naslovom The Structural trauma of Western Culture (Yochai Ataria, 2017) zasledim tole izjavo: There is no place for humanity in our reality (str. 59). Kaj se dogaja z realnostjo? Ali bolje: kaj se dogaja s človečnostjo?

Karl Marx v Kapitalu nesporno dokaže tole: dnevne izkušnje ljudi kažejo, da ves časa poteka na milijone izmenjav dobrin, in sicer na najrazličnejše možne načine; neprekinjeno izmenjavanje dobrin deluje kot normalni družbeni proces. In kognitivni znanstvenik Steven Pinker je v nedavni knjigi z naslovom Enlightenment Now: The Case for Reason, Science, Humanism, and Progress prav tako nesporno dokazal, kako zelo na bolje se je spremenil svet v 20. stoletju. Kljub temu skoraj vsak dan slišim kakega psihologa, trenerja razmišljanja ali motivatorja reči, da moramo začeti pri sebi, če hočemo spremeniti svet. Pa sem se v nedeljo popoldan odločil, da jih poslušam in vzamem njihove besede zares, ker je mogoče vsaj za silo domnevati, da vedo, kaj govorijo, in da imajo morda prav. Ker sem povprečno inteligentna oseba, sem si mislil, ne bi smel imeti problemov pri razumevanju, kaj mi sporočajo in kaj naj bi storil, da bom pomagal spremeniti nenehno in divje spreminjajoči se svet. Grem po vrsti.

Hadley Freeman objavi v današnji številki časnika The Guardian pogovor z igralcem, ki me je navdušil z igro v filmu Back to the Future (Robert Zemeckis, 1985). Da, to je Michael J. Fox, ki že tri desetletja živi z napredujočo parkinsonovo boleznijo. Naslov intervjuja je: Vsak korak je zdaj težak matematični problem, zato ga naredim počasi. Igralec ni optimist, saj se optimizem nanaša na prihodnost, ki je pri napredujoči bolezni povezana s trpljenjem. Namesto o optimizmu govori o hvaležnosti. Ta se nanaša na sedanjost. Po domače: namesto da nekam hitim in sem optimističen, grem počasi in sem hvaležen za vsak trenutek, ki ga imam na voljo. Na hlastam za uspehom tam nekoč v prihodnosti, ne sanjam in ne sanjarim o njem, temveč skušam dojeti, kaj se dogaja ta trenutek, kaj je to, kar je okoli mene. In okoli mene so zlasti drugi ljudje, je to, kar imamo med seboj in je vredno; uspeh me ne zanima niti malo. Čisto naključje je, da smo si včeraj skupaj ogledali film z naslovom Last Christmas (Paul Feig, 2019). Srečni smo, ker smo skupaj, reče na koncu filma Kate, njene besede pa še dolgo spremlja, kar ji reče Tom, nekdanji lastnik njenega srca: pazi na moje srce.

Malo pred smrtjo je Stephen Hawking rekel tole: bližamo se točki brez povratka, ko globalnega segrevanje planeta ne bo več mogoče zaustaviti. Njegove besede dobivajo danes nov pomen v luči pandemije smrtonosnega koronavirusa. Veliki znanstvenik namreč zapisanega ni izrekel tja v tri dni. Mislil je resno, za svoje besede pa je imel tudi dobre argumente. Toda argumenti imajo lahko potrebno težo le pri ljudeh, ki znajo z njimi ravnati. Nikakor ni nujno, da so vsi ljudje zainteresirani za argumente. Daleč od tega.