Recimo, da dobite milijon dolarjev od naftnega šejka, ki vam reče, da dobite čez pet let še enega, če boste vztrajno zatrjevali, da podnebne spremembe niso posledica človekove dejavnosti, ampak so naravni proces. Kaj naredite? Ste res pripravljeni prisluhniti znanstvenikom, ki dokazujejo nasprotno? Seveda niste, ker sta racionalno bitje. Z enim milijonom krasno živite, čakate pa še na drugega. Vaše življenje je prijetno in dobro, medtem ko vam znanost nenehno dopoveduje, da je treba nekaj v vašem življenju radikalno spremeniti, ker so na obzorju podnebne katastrofe epskih razsežnosti, zato vam gre na živce. Ali kadilci, ko zagledajo mrtvaško glavo na škatlici cigaret, ki so jo ravnokar kupili, rečejo sebi, da bodo nehali kaditi, ker kajenje lahko povzroči raka? Najbrž nihče ni tako naiven, da bi rekel, da prenehajo. Sklep. Kdor kadi, bo najverjetneje kadil še naprej, kdo črpa nafto, jo bo črpal še naprej, kdor ima od črpanja nafte ugodnosti, jih bo želel imeti še naprej. Kaj pa podnebne spremembe? Katere spremembe!?

Medtem ko skušajo eni dokazati drugim pomen in pomembnost podrejenosti enega spola drugemu, na primer prvega spola drugemu ali tistega, ki je prišel prvi, onemu, ki je prišel kasneje, različica je kajpak podrejenost drugega spola prvemu, pri čemer je prvi prvorazredni, drugi pa zgolj drugorazredni, kar se izteče v ugotavljanje, kako prvi spol sploh natanko določi drugega in kako slednji določi prvega, je ob koncu časa nadvse zanimivo opazovati simptom, za katerega velja reči že takoj na začetku tega zapisa, da pove veliko prav o teh, ki jo zagovarjajo – podrejenost namreč. Psihoanaliza nas namreč uči, da je podrejenost vprašljiva že sama po sebi, kajti človeška bitja, prvi, drugi ali deseti spol, mi je čisto vseeno, so vsa po vrsti podrejena nečemu, kar ima status univerzalnega in absolutnega, torej je nad njimi in nad vsakim posameznikom. Prav ta podrejenost [univerzalnemu, absolutnemu] jim omogoča histerično držo, ki pomeni, da postavljajo pod vprašaj vsako identiteto in njeno domnevno podrejenost/nadrejenost/določenost/določljivost. Klasična Heglova in Freudova lekcija, kajpada. Treba jo je zgolj dojeti. Če je še čas.

Pozitivna psihologija temelji na spoznanju, da je blagostanje ljudi mogoče, da je mogoče spoznati, kaj natančno je blagostanje, kaj ga omogoča, podpira, spodbuja, krepi; prav tako razumemo, kaj ni blagostanje in kaj ga onemogoča, ruši, spodkopava. Spoznanje o tem ima to nenavadno značilnost, da ne podpira človekovega spontanega prepričanja v lastni jaz ali ego in domnevo, da je prav jaz tisti, ki se lahko razsvetli in nekaj spremeni, da bi povečal lastno blagostanje. V resnici temelji pozitivna psihologija na neki drugi ideji, ki je izjemno stara in ni bila tuja Budi, kar pomeni, da je stara vsaj dva tisoč petsto let.

Včerajšnje predavanje iz kritične pozitivne psihologije sem izpeljal iz ene same ideje: vrednote. Začel sem s preprostim vpogledom v nujno zavezanost znanosti resnici. Raziskovanje sveta, da bi ga razumeli, je namreč naravnano k resnici taistega sveta, to pa pomeni, da znanost ni brezbrižna. Ni res, da je nevtralna in objektivna, zadeva je nekoliko bolj zapletena. Resnica je morda daleč najpomembnejša vrednota človeških bitij. Zlasti v današnjem svetu, v katerem znanstveniki iz dneva v dan opozarjajo na resnico naših življenj, ki je: nujno moramo aktivirati pozitivne družbene in gospodarske procese, ki bodo tlakovali pot k srečnejšemu, bogatejšemu, cvetočemu in vzdržnemu načinu življenja za vse naslednje generacije. In če jih ne aktiviramo? Nam ni pomoči. Nobeno zanikanje resnice nas ne more rešiti.

O tem sem že razmišljal, ampak moram še razmišljati. Mislim na staro Freudovo spoznanje, da je človeško bitje v temelju različno od živali. Razlika je tako zelo pomembna, da jo velja vedno znova premisliti, kar se iz tega zares veliko naučimo o sebi, pa tudi o živalih. Freud namreč odkriva, da smo ljudje zavezani naravi nezavedne želje, ki jo je zelo težko razumeti. To namreč ni želja po objektu, ki nam ga na primer končno nekdo, na primer Dedek Mraz, prinese ali pa si ga preprosto kupimo. Daleč od tega.

Ali je sploh smiselno reči, da se lahko človek boji uspeha, nečesa boljšega od tega, kar že ima? Je logično konsistentno reči, da se človeštvo ne zgane dovolj pred podnebnimi katastrofami, ker je na delu ideološko ali kar magično razmišljanje, da je način življenja, ki prevladuje v kapitalizmu, dovolj dober, da ni treba ničesar storiti, da bi bil boljši, zlasti pa drugačen? V današnjem svetu je močan tudi vtis, da na taka in podobna vprašanja vse bolj odgovarja naravoslovna znanost. Znano je, da je pokojni Stephen Hawking že pred časom celo razglasili filozofijo za mrtvo. Bo torej na zapisana vprašanja odgovorila kvantna fizika, morda matematika? Ali pa bodo odgovor našli nevroznanstveniki?

Vedno znova mi kdo reče, naj povem, kar mislim povedati, na kratko, v treh stavkih, z nekaj alinejami, naj preskočim nepotrebno in utrujajoče filozofiranje, naj povem le bistvo. Včasih mi celo svetujejo, naj bom kratek in jedrnat, da mi poslušalci ne bodo zamerili. Na njihovo žalost znam pojasniti njihove želje in zahteve, vem, zakaj je danes tak način naslavljanja na druge ljudi tako moden, razširjen in navidezno privlačen ter kakšno ideološko funkcijo ima za obstoj neoliberalnega kapitalizma.

Michael Roberts  se v svojem blogu, ki ga je priobčil 23. novembra 2019, strinja, da potrebujemo a new viable science ali novo znanost o tem, kar lahko preživi, raste in se razvija. Sklepati smemo, da je potreba po taki znanosti zrasla iz spoznanja, da neoliberalni kapitalizem ni zmožen preživeti, rasti in se razvijati, da torej obstaja alternativa, da je mogoča. In kaj naj bi taka nova znanost zajemala? Zajemala naj bi nakopičena spoznanja s področja feministične teorije, vedenjske ekonomije, psihologije in celo antropologije. Ključno pri tem pa je, da vse te vede, morda bi veljalo prišteti še kako, lahko pojasnijo aktualno vedenje ljudi, kar pomeni, da nam lahko povedo resnico tega, kar imamo ljudje med seboj ali bi lahko imeli. Tako pojasnjevanje človeškega in medčloveškega se že rojeva onkraj klišejev in vsakdanjega žargona, ki je sicer lahko všečen, pojasni pa prav malo.

Včeraj sem imel predavanje iz pozitivne psihologije. Natančneje: govoril sem o tem, kar prispeva k blagostanju (well-being) ljudi. Naslanjal sem se na dve knjigi, ki sem ju prebral pred časom. Prva je tale: Joe Dispenza. Breaking The Habit of Being Yourself: How to Lose Your Mind and Create a New One. Druga knjiga je: Brené Brown. The Gifts of Imperfections. Naslov prve nam sporoča, da je koristno kdaj pa kdaj v življenju prenehati biti to, kar človek je, nehati želeti si verjeti, da je dobro, če je še naprej, kar pač je, druga pa nam pravi, da so nepopolnosti lahko tudi darilo, da torej ni treba biti vselej perfekcionist in težiti k nekakšni popolnosti, da je tako delovanje pravzaprav lahko celo v našo škodo. Prav zato sem predstavil še tretjo knjigo: Carol Tavris, Elliot Aronson. Mistakes Were Made (But Not by Me). Bistvo te knjige? Razmišljanje, zakaj ljudje tako pogosto obračajo dejstva, da se ujemajo s tem, v kar verjamejo, kar obenem pomeni, da ne želijo spremeniti načina razmišljanja, s katerim razlagajo svet in sebe v njem, niti takrat, ko je očitno zgrešeno, s tem pa opravičujejo tudi neumna prepričanja, vraževerje, slabe odločitve in škodljiva dejanja.

Beseda leta 2019 je climate emergency, so zapisali pri Oxford Dictionaries. To pomeni, da se je beseda oziroma besedna zveza v letu 2019 uporabljala izjemno pogosto; njena raba se je glede na preteklo obdobje povečala za stokrat, pravijo poznavalci. In pomeni, da bi morale vlade sveta nemudoma razglasiti podnebno krizo, kajti beseda emergency pomeni, da je treba takoj narediti nekaj zelo nujnega. Takoj pa pomeni brez odlašanja, brez oklevanja in zlasti brez neučinkovitega spraševanja, ali so podnebne spremembe zgolj a hoax, ukana ali prevara znanstvenikov, ali so morda resnične, češ da znanstveniki ne vedo vsega. Ko je nekaj urgentno ali krizno, je časa za ukrepanje malo ali zelo malo, česar bržčas ni težko dojeti.