Odzivam se na prispevek, ki ga je spisal Étienne Balibar; njegov naslov je Avec les 'Rosa Parks', contre le racisme d'Etat, priobčen pa je bil 25. novembra letos v reviji Libération. Nanaša se na dogodke, ki potekajo prav danes v Franciji. Kaj se dogaja? Kolektiv Rosa Parks (http://rosaparks.webflow.io./) je pozval k množičnemu izginotju ljudi, ki so sicer objekt diskriminacije, izključevanja, sovraštva in ljudomrzništva. Simbolično bodo izginili in se nato vnovič pojavili. Terjali bodo nekaj univerzalnega, nekaj, kar je bistveno za vsako človeško bitje in za demokracijo: spoštovanje dostojanstva slehernega človeka in egalitarnost. A ne slepimo se: tamle zunaj je veliko ljudi, ki bi radi, da nekateri drugi ljudje zares izginejo, da jih preprosto ne bi bilo, češ da bi bil svet brez njih boljši in lepši. Ali pa želijo, da jih vsaj ne bi bilo na spregled, da bi bili, če že morajo živeti, tam daleč nekje, v gozdu ali sredi ničesar, da se z njimi ne bi nikoli mogli srečati. Meni se je v tej deželi že velikokrat zgodilo, da sem se bil prisiljen 'pogovarjati' z ljudmi, ki so odkrito zatrjevali, da bi bilo treba invalide pustiti, da umrejo, kajti njihovo usposabljanje, izobraževanje in vzdrževanje stane državo veliko denarja, saj malo prispevajo, ker so nesposobni za delo, in veliko jemljejo. Moji 'sogovorci' so bili praviloma visoko izobraženi ljudje, kar pomeni, da so imeli kje doma shranjeno zaprašeno univerzitetno diplomo. Ker nismo naivni, vemo, kaj se dogaja vsak dan: bolj ali manj prikrito izključevanje ljudi. Ali kot pravi Balibar: obstaja segregiranje ljudi, obstaja diskriminiranje ljudi in obstaja dehumaniziranje ljudi. Po domače: ljudi razvrščajo kot predmete, jih ločujejo, kot ločujemo odpadke, in jim odvzemajo status ljudi, razčlovečujejo jih, da so kakor živali, ali še slabše, da so kakor objekti ali gole številke. 

Bliža se čas velikih sprememb. Javnosti na primer ne povedo, da je veliko ljudi, ki marširajo iz Južne Amerike proti ZDA, na poti zaradi podnebnih sprememb, ki prinašajo lakoto. Ameriški predsednik jih označuje kot nevarno krdelo teroristov, v resnici pa so številni izmed njih podnebni prebežniki, če lahko tako rečem. Toda to je šele uvod v obsežnejšo pripoved o času velikih sprememb, zaradi katerih bo vse bolj jasno, da potrebujemo to, kar sledi.

Takole mi je pisal nekdo, ki se ga skušajo šefi te dni znebiti, ker jim ne kima ves čas. Saj sicer jim kima, ko je to smiselno in pametno, ves čas in vsakič znova pa jim zagotovo ne. Če mu kimaš, ga poveličuješ, se mu klanjaš in ga hvališ tudi, ko strelja kozle in prodaja bučke, bo mislil o tebi, da si skoraj tako dober kot on sam. Kako je torej s kimanjem tem, ki si tega ne zaslužijo, obenem pa verjamejo, da bi jim drugi morali prikimavati? Zakaj ljudje tako pogosto spontano mislijo, da bi jim morali drugi ljudje vedno znova pritrjevati in se strinjati z njimi celo takrat, ko trosijo okoli sebe neumnosti?

Naslednjo sredo bo na Fakulteti za socialno delo potekala predstavitev znanstvene monografije z naslovom Egalitarne simbolizacije življenja s posebnimi potrebami, ki sem jo uredil. Knjigo držim v roki še vso svežo in dišečo; to je vonj, ki mi je res všeč. Obenem se že sprašujem, kaj bom povedal na njeni predstavitvi. Osnovno vprašanje, o katerem razmišlja knjiga in ki si ga zastavljam sam, predstavljam v nadaljevanju.

Vedno znova naletim na ljudi, s katerimi ne želim imeti nobenega opravka. Preprosto se jim je nemogoče ogniti. Kar pojavijo se. Znova in znova se učim, kako jih ignorirati, kako se jim čim prej izmakniti. Res so namreč strupeni. In ko rečem strupeni, mislim predvsem na preprosto vsakdanje spoznanje, za katero ni treba biti psiholog: vsak človek si zasluži, da ima okoli sebe prijazne in spodbudne ljudi, ki so zmožni za prijateljstvo in ljubezen. Težava je, ker ni vsak človek že kar po naravi zmožen za to. Daleč od tega. Ljubiti se je treba šele naučiti. In biti prijatelj tudi. Da o prijaznosti in spodbujanju drugih ljudi niti ne govorim. Srečal sem torej to strupeno osebnost. In se ji uspešno ognil že po nekaj minutah. Preprosto sem ji rekel, da ima prav in odšel. Življenje je prekratko, da bi zapravljal čas s takimi ljudmi. Z ljudmi torej, ki niso sposobni pomagati mi, da bi dal od sebe najboljše, kar zmorem, ali pa celo boljše od tega, kar trenutno zmorem. Katere so torej strupene osebnosti? Na kratko. Lahko pa tudi na dolgo: Merve Emre. What’s Your Type?: The Strange History of Myers-Briggs and the Birth of Personality Testing (HarperCollins Publishers, 2018).

Včeraj je bil mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Lepo in prav. Veliko spodbudnih besed smo slišali. In lepih klišejev. In propagande in vsega drugega. Kako pa je v praksi? Takole mi vedno znova poročajo ženske, žrtve spolnega nasilja, o čemer sva z Ano pred časom napisala štiri knjižice.

Ob gledanju filma A Star is Born (Bradley Cooper, 2018) sem se vnovič soočil z vprašanjem, kako vzgojiš prestrašenega, negotovega, tesnobnega otroka in kasneje odraslega človeka. Začetni kratki odgovor je zelo preprost: tako, da ga vedno znova prestrašiš, da mu nalagaš občutke krivde in manjvrednosti, neadekvatnosti; zlasti pa tako, da se ne pogovarjaš z njim, ko pogovor najbolj potrebuje. Tako torej, da ne razmišljaš o lastnem vzgojnem početju, da ne delaš refleksij, da trmasto vztrajaš pri svojem in nisi pripravljen ničesar zares spremeniti. Kar pomeni, da nisi svoboden, zato je malo verjetno, da boš vzgojil svobodnega človeka.

V nekem dialogu je Jean-Luc Nancy izjavil, da je bila francoska revolucija filozofska operacija. Zaradi nje se je na svetu pojavil in udejanjil povsem nov način razmišljanja. Strinjam se z njim. In danes je potreba po taki revoluciji še aktualnejša, kot je bila pred dobrima dvema stoletjema. V The U.S. Global Change Research Program beremo, da lahko temperatura na Zemlji zraste za 5°C ali več. Tolažilno dodaja, da se to lahko zgodi do konca 21. stoletja. Ker pa vemo veliko več, nam je kristalno jasno, da se globalna raznolikost življenja (global biodiversity) ob tako povečani temperaturi kratko malo zruši. Kar pomeni, da umre večina rastlin, pa tudi večina drugih živih bitij, ki se hrani z njimi. Vse skupaj pa se lahko zgodi že zelo, zelo kmalu; bistveno prej kot pred koncem tega stoletja. Več o tem: http://arctic-news.blogspot.com/2018/11/as-el-nino-sets-in-will-global-biodiversity-collapse-in-2019.html.

Danes je slovenski državni praznik, dan Rudolfa Maistra. Ob tej priložnosti je član slovenske vlade izjavil, da danes potrebujemo ljudi takega kova, kot je bil Maister. Poglejmo, če je to res in kaj je gospod pravzaprav mislil.

Kako je mogoče, da so ljudje na cestah, v rokah držijo transparente in protestirajo proti temu, da bi Slovenija uradno sprejela in podprla mednarodno deklaracijo, ki se imenuje Marrakesh Political Declaration? Sprejeta je bil drugega maja letos, predstavniki številnih držav, ki so jo oblikovali, pa se pisno zavezujejo, da bo program dela, ki sledi deklaraciji, usklajen s principi dela na petih področjih akcijskega načrta, ki se imenuje Valletta Joint Action Plan (JVAP). Začetno vprašanje zastavljam zato, ker preprosto ne verjamem, da so protestniki do včerajšnjega dne natančno prebrali dokument, kar pomeni, da bodisi ne vedo, zakaj so sploh na ulicah, bodisi zgolj sledijo ljubljenemu voditelju, ki trdi, da bo na referendumu vprašal ljudstvo, če je sploh voljno slediti dokumentu, ker meni, da ni dovolj dober. Sam sem ga natančno prebral, zato lahko že sedaj rečem, da smo priča čisti manipulaciji, ki ji bo verjetno sledilo še več manipuliranja. Naj grem po vrsti.