Ko je Freud študiral medicino, je poslušal tudi predavanja o Aristotelu, obenem ga je zelo zanimala revolucija, za katero je prav v tistem času poskrbel Darwin. In ko je Kopernik študiral medicino skoraj štiri stoletja pred njim, je prebiral tudi dela Aristotela, Platona in Plutarha. V prostem času je odkril, da Ptolomej ne opisuje gibanja nebesnih teles na način, ki bi bil zanj prepričljiv. Potem je dokazal, da nismo središče vesolja in da nismo čisto nič posebnega. A ker se je bal Cerkve, je dovolil objavo svoje knjige, v kateri so dokazi o tej trditvi, šele na smrtni postelji. Resnično, na voljo imamo več vednosti, tudi o nas, kot smo je po navadi pripravljeni sprejeti.

Tak je naslov pesmi, ki jo poje Anson Seabra. V čem je imel prav?
 
Vsi dobro vemo, da je Peter Pan otrok, ki se ne stara. Preprosto se ne namerava postarati, ne želi vstopiti v svet odraslosti in v svet odraslih. A zakaj noče vstopiti?

Obstajam. Za kratek čas. Potem bo minilo še veliko časa, a me ne bo več. In dokler sem, dokler imam zavest o sebi, želim – stari dobri Freud. Ne na način, ki je v modi, ne kot potrošnik, ne kot garaški delavec, ki ima nad seboj priganjaškega in neusmiljenega šefa. Želim biti drugače. In sem drugače.

Športnica v rosnih letih izjavi na navidezno presenečenje vseh, da ne bo več tekmovala. Ni iskrice, pravi, ni je več; bila je, sedaj pa je ni več.
 
Njena drobna izjava je odskočna deska za razmišljanje, kaj iskrica sploh pomeni. Zagotovo je vsaj metafora za življenjsko radost, notranjo motivacijo in željo po dokazovanju, samopotrjevanju, morda po uspehu. Prav tako je povezana z veseljem do športa, mogoče celo z veseljem do samega življenja. A zakaj bi taka iskrica ugasnila že v mladosti? Ima to kakšno zvezo s siceršnjim življenjem ljudi v svetu, v katerem smo se znašli? Poglejmo.

Strinjam se, da bodo volitve za predsednika ali predsednico Slovenije spopad dveh vizij. Ne le dveh sistemov vrednot, temveč vizij. Sicer pravilna ugotovitev potrebuje nadaljevanje, potrebuje razmislek, na kakšne vizije mislimo, saj ni vseeno, katera bo prevladala. Pri tem so nam v pomoč nekatera temeljna psihoanalitična spoznanja o človeški naravi, o naravi ljudi kot simbolnih bitjih, bitjih pomena in smisla.

V analizi se človek, ki leže na kavč, sooča s tem, s čimer bi se moral vsaj kdaj pa kdaj soočiti čisto vsak človek. Mislim na nujne kontradikcije in nekonsistentnosti znotraj njegovega pogleda na svet, drže do sveta in tega, kar je v njem – torej tudi do sebe.

Michel Foucault je pred desetletji na povsem neodvisen in izviren način raziskoval oblastna razmerja med ljudmi. Zanimalo ga je, kako deluje oblast kot razpršena, kako ljudje kot svobodna bitja pristajajo na oblastna razmerja, ki so vsepovsod. Raziskoval jih je še pred nastopom tako imenovanega neoliberalizma. Z njegovim pojavom, z njegovim širjenjem, zato je danes vsepovsod, se je pojavila nova priložnost za raziskovanje oblastnih razmerij, saj so se ta spremenila. Kako so se spremenila?

Ljudje, ki se ob priložnosti oglasijo pri analitiku, to storijo, ker se tako odločijo. Ne pošljejo jih v obravnavo, na primer zdravniki, da bi jih obravnavali. Resnično, ljudi, ki iščejo pomoč, ne obravnavamo. Pač pa obravnavamo poročilo, obravnavamo tudi vzroke za kak dogodek – na primer vojno. Pred leti je tako na sodišču potekala obravnava proti Miloševiću. V analizi se dogaja nekaj povsem drugega.

Veliko je žargona o ranljivih družbenih skupinah, o potrebi po vključevanju in inkluziji. Zdi se, da so ranljivi ljudje natanko določeni, da vsi vemo, kdo sodi v ranljive družbene skupine, le da to ne drži. V resnici ne vemo, samo vtis ustvarjamo, da nam je vse jasno. Da niti ne omenjam ontološke ranljivosti vsakega človeka in celo vsakega živega bitja. Dogaja pa se še nekaj, kar bo v bližnji prihodnosti na resni preizkušnji.