Zgradili bodo še en zid, in sicer na meji med Poljsko in Belorusijo. Davkoplačevalce bo stal veliko denarja. Zid naj bi preprečil prehajanje obubožanih, revnih in preganjanih tujcev z vzhoda na Poljsko. Zavest o pomenu reformacije, danes je praznik, naj bi prišla med mlade Slovence in Slovenke. Take so želje. Če naj bi prišla, pomeni, da je tam še ni. Kaj pomeni zavest o reformaciji, ki je pomenila pred pol tisočletja radikalno spremembo, nad katero takratni papeži niso bili ravno navdušeni? Veliki duhovi so se pred enim stoletjem združili v demokratično in domoljubno organizacijo Skala, pravijo. Ob ustanovitvi je štela 23 članov; nisem zasledil podatka, koliko je bilo članic. Skalaši so kot veliki duhovi zagovarjali idejo elite – bilo jih je zelo malo. Njihove vrednote so bile ljubezen do narave, idealizem, skromnost, neupogljiv značaj, načelnost, tovarištvo in iskrenost. Pa tudi železna volja, preizkušanje moči in vzdržljivosti. Kajpada. Kaj pa ljubezen do resnice? Kako je mogoče biti za iskrenost, če nisi obenem tudi za resnico? In kako je elita zmožna za demokracijo? Kako misliti skupaj postavljanje zidov, reformacijo, elite, demokracijo in logiko velikih duhov?

Papež je te dni pozval svetovne voditelje, naj se lotijo radikalnih podnebnih sprememb. Še enkrat je v obtoku beseda radikalno. Družbeno kapitalistično življenje, ki je v zadnjih stoletjih privedlo do katastrofalnih podnebnih sprememb, naj bi spremenili s tako rekoč eno samo radikalno potezo. Morda magično. Beseda radikalno zveni nevtralno, zato bi smeli sklepati, da bo družbeno življenje ostalo nespremenjeno, le podnebnih spremembe bi se znebili z radikalno potezo. A kako je to mogoče? In v istem času milijarder Zuckerberg obljubi, da bomo v prihodnosti vsi delali, se igrali in organizirali rojstnodnevne zabave presenečenj kot avatarji v Facebookovi virtualni resničnosti Metaverse. Kaj se dogaja?

Medtem ko se posamezniki in posameznice vsak dan priganjajo k uspehu, doživljajo nesmiselnost takega delovanja in notranjo praznino, ki je ne more zapolniti noben uspeh, pa če človek vsak dan znova stoji na nekakšnih stopničkah, saj vodi priganjanje zgolj v slabo neskončnost, je vse bolj očitno, da vlade in korporacije nikakor ne naredijo dovolj, da bi človeštvo uspelo v prizadevanjih, ki so nujno potrebna, če sploh hoče preživeti in ustaviti podnebne spremembe. Na vsakem koraku odkrivamo, da nam ne uspeva narediti »transformacijskih sprememb«, potrebnih za preprečitev najbolj katastrofalnih posledic podnebne krize, pri čemer so trendi bodisi prepočasni ali v nekaterih primerih celo nazadujejo (Oliver Milman, World is failing to make changes needed to avoid climate breakdown, report finds, The Guardian, 28. oktober 2021). Razkorak med nesmiselnimi nalogami, ki si jih nalagajo posamezniki, in nalogami, ki bi si jih moralo naložiti človeštvo, a mu to nikakor ne speva, je orjaški. Podobe navidezno srečnih posameznikov, ki stojijo na stopničkah, postajajo groteskni simbol nezmožnosti. Medtem ko se zdi, da bi jih morali občudovati, prepoznavamo koordinate globalnih katastrof, ki jih sicer skušamo celo zanikati, vendar smo pri tem enako neuspešni, kot smo neuspešni v prizadevanjih, da bi nam stopničke mladcev in mladenk sploh kaj pomenile. Oglasi za pečenje mesa, ki smo jih prisiljeni gledati med enim in drugim prikazovanjem nasmejanih zmagovalcev, so absurdni, da absurdnejši ne bi mogli biti, olja na ogenj prilivajo celo zdravniki, zatrjujoč, koliko rakotvornega rdečega mesa je še treba pojesti.   

Včasih smo govorili, kako družba negativno vpliva na posameznika, ga zatira in mu ne dovoli dovolj svobode. Modrovali smo, kako jo razsvetliti, kako jo narediti boljšo, kako se osvoboditi, kaj narediti, da nas ne bodo tako zelo nadzorovali. Potem so napočili liberalnejši časi in se je zdelo, da se vse osvobaja, da vse raste, da je vse čisto drugače, da bomo dohiteli in celo prehiteli Švico, karkoli naj bi že to pomenilo. Svobode je bilo vse več, vsakdo je lahko začel sanjati, da bo uspel in da bo dosegel, kar je sploh mogoče doseči. Zdelo se je, da so na delu sami vzvišeni ideali in da ljudje težijo k hvalevrednim ciljem. Nihče ni želel biti len, nihče ni želel veljati za delomrzneža in čudaka, ki se mu ne ljubi uspeti. In vprašanje, ali k ciljem in uspehu res vodi ravna cesta, se ni zastavljalo. Obenem je veljalo, da uspeh samodejno prinese še srečo, občutke, da ima vse skupaj smisel, da je vredno. Le da je postajalo vse bolj jasno, da so na delu velike, nevarne iluzije, ki lahko vodijo tudi k depresiji, obsesijam, kompulzijam, perfekcionizmu in poskusom samomora. Številni uspešni ljudje so tudi zelo poškodovani, le da mediji vztrajno prikazujejo le svetlo plat, zato je osrednja televizijska informativna oddaja od sedmih zvečer pogosto prenapolnjena s prikazovanjem stopničk in z vzhičenimi vzkliki, kako je naš ta pa ta zopet uspel, in sicer s trdim delom, z disciplino, pa seveda z jekleno voljo in vztrajnostjo. In medtem ko posamezniki jeklenijo voljo, da bi stali na stopničkah ter užili petnajst minut minljive slave, upajoč, da bo sreča prišla v paketu, milijarderji ne postajajo le vse bogatejši, temveč tudi vse močnejši.

Psihologi svetujejo. Ljudje naj se soočajo s svojimi strahovi. Starši naj vzgajajo svoje otroke, da se bodo soočali s svojimi strahovi. Bolje bi bilo reči, naj se soočajo s svojimi tesnobami, a to je izjemno zahtevno delo. Strah je nekaj preprostega. Se pač ogneš medvedu, če ga srečaš. Tesnoba je kompleksna in zahtevna zadeva. Težko je ugotoviti, kaj je njen objekt, še teže je ugotoviti, kaj jo generira. In ne morejo biti vsi ljudje psihologi. Potreben je dolg naporen študij, potrebno je veliko znanja in potrebno je veliko izkušenj, da se zna človek končno zares soočiti s tesnobami in se izvleči na način, ki ga opisuje psihologija življenja.

Nekateri ljudje, med njimi so tudi strokovnjaki, to so ljudje, ki raziskujejo življenje na način, za katerega verjamejo, da temelji na znanosti, odkrivajo v obdobju, ki ga pomembno zaznamuje maj ’68, vire sodobnega zla: feministke in homoseksualci. Krivi so za pomehkuženje ljudi, pravijo, za moralni in etični razkroj družbenega življenja, saj naj bi bilo nenadoma dovoljenih preveč stvari. Krivi so tudi za razkroj avtoritete, saj po novem nihče več ne spoštuje avtoritet in jih ne posluša. Eden prvih kultnih filmov, ki je zaznamoval moje najstniško razmišljanje o svetu, je Let nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoo's Nest, Miloš Forman, 1975). In ena prvih knjig, ki se je pridružila filmu, je Razcepljeni jaz (The Divided Self: An Existental Study in Sanity and Madness, R. D. Laing, 1963). Filmi in knjige so mi nato pomagali razumevati sebe in svet, v katerem živim, pomagali pa so mi tudi upirati se neumnostim, za katere niso odgovorni ne feministke ne homoseksualci. In domnevni razkroj avtoritete je namreč neprimerno bolj posledica razvijanja kapitalističnega življenja, ki temelji na nerazumnem kopičenju dobičkov v rokah elite, ki ni nikakršna avtoriteta že samo zato, ker ima v rokah kapital, in še bolj nerazumnem uničevanju naravnega okolja. Prav jutri se prične konferenca v Glasgowu na Škotskem, na kateri se bo trideset tisoč delegatov iz skoraj dvesto držav štirinajst dni ukvarjalo z vprašanjem, kaj storiti, da ne bomo dokončno uničili sami sebe, da ne bomo storili kolektivnega samomora. Ne, ne bodo nas uničile feministke, ne bodo nas uničili geji in lezbijke, ne bodo nas uničili niti muslimani. Leta ’68 je bilo geslo, ki se mi je globoko zapisalo v možgane Make love, not war. Koliko smo v resnici zmožni slediti temu preprostemu geslu?

Tesnobe je veliko. Je vsepovsod. Smo ovce. Čakamo na zakol. Čakamo prostovoljno. Hočemo več svobode in normalno življenje. Vzamemo si svobodo in oblikujemo normalno življenje, predvsem v digitalnih svetovih, v katerih smo popolnoma, absolutno nadzorovani na vsakem koraku. Smo svobodni, ker hočemo biti svobodni, in se upiramo in si vzamemo svobodo, da smo popolni sužnji v virtualnih svetovih, nato pa tudi v empiričnih. Zločin proti logiki. Nenehno preverjamo sami sebe, preverjamo drug drugega, digitalni Veliki Drugi preverja vse skupaj. Krepimo algoritme, ki niso naši, pojma nimamo, da to delamo, delamo pa na vsakem koraku, omogočamo dobičke njihovim lastnikom in vzklikamo, kako zelo svobodni smo. Podnebje se podira, bližamo se koncu. Kot ovce, ki gredo v zakol s pesmijo na ustih.

Ura je polnoč. Rojstni dan. Trenutek miru in spokojnosti. Življenje teče počasi. Nikamor ni treba hiteti. Ni nobenega cilja, do katerega bi nujno morali priti. Jesen. Barve listja. Jesenske meglice. Sveža jutra. Tvoja mirnost. Obrnjenost navznoter. Po navadi spregovoriš počasi, pretehtano, premišljeno. Nisi v ospredju. Le zakaj bi bila? In kaj naj bi ospredje pomenilo? Čemu bi se človek rinil v ospredje? Zakaj bi hitel? In kam?
 
Pogovori. O čemerkoli. Počasni pogovori. Nikamor se ne mudi. Poveš to, čemur je vredno prisluhniti. Po pomoti vzamem nekaj tvojih oreščkov, ti mi ponudiš preostanek, ki je še v vrečki. Skromnost. Obstajajo posebne geste.
 
Veliko je trenutkov, ki so kakor jesensko listje. Listje odpade, toda njegove barve ostanejo v spominu. Naslednje leto bodo zopet tu. Da se oko spočije in se duša razveseli tako, da se obenem pomirja. Kot bi se zdravila.
 
Paradoks. Si kot skromen zaklad. Kot zaklad, ki ve, da je zaklad, zato je skromen. Ni se mu treba ponujati na ogled, ker se zaveda lastne vrednosti. Zadaj je kajpak tudi vednost. Je veliko vednosti. In še več je je v oblaku, kamor dostopaš z bliskovito hitrostjo. Kot da je pametna naprava tvoj naravni podaljšek. In sem hvaležen za nasvet, katero kupiti.   
 
Najraje imam polnoč. Ko vsi spijo in je povsod mir. In sem v mislih s svojimi bližnjimi. Ti si med njimi. Skupaj s Tiborjem. Sem hvaležen.
 
Tvoj
 
d

Slabo vedenje. Strupena kultura. Toksična okolja. Dolgo ni mogoče zdržati, ne da bi človeka poškodovalo. Obstaja posebna kultura, ki jo ustvarjajo ljudje. Podpirajo jo in jo krepijo. O njej tako ali drugače slišimo vsak dan, saj smo v njej, kot so ribe v vodi. Redki se ji upirajo. In upirati se je zahtevno, včasih je tudi nevarno. Je lahko zelo nevarno. Ni namreč samoumevno, da ljudje ne trpijo slabega vedenja, strupene kulture in toksičnih okolij. Včasih jih. Ali pa jih pogosto. Kakšna je ta kultura?

Pravijo, da ni res, da korporacijam še vedno več pomeni denar kakor ljudje, ki v njih ustvarjajo vrednost. Ne verjamem jim niti malo in imam na voljo številne argumente, zakaj imam prav, ko jim ne verjamem. Gledanje serije Squid Game, trenutno najbolj gledane serije na svetu, kar ni nepomembno, je zgolj kaplja v morju argumentov, da smo prebivalci tega sveta v glavnem le množica osebkov brez dostopa do kapitala, v svetu v času konca, v katerem milijarderji bolj kot kadarkoli prej delajo, kar hočejo, in prirejajo žure, kot bi hoteli pospremiti propadanje civilizacije v orjaški orgiji. In če smo ljudje zares edina inteligentna bitja v naši galaksiji, velja vnovič temeljito premisliti, kako razumemo inteligenco in kako je mogoče, da uničuje samo sebe.