Rečeno je, da nas reformacija nečesa uči. Preden verjamemo zapisanemu, se lahko sprašujemo, ker smo razumna bitja, kot je pokazal na primer Kant z analizo tega, kar imenujemo religija razuma. Kant je v resnici verjel, da bo organizirana religija nekega dne del zgodovine in da jo bo nadomestila čista etičnost ljudi, vendar je vprašanje, če se to res lahko zgodi. Je pa vprašanje pomembno za vsakogar, kot bo razvidno iz nadaljevanja tega zapisa, ki resno razmišlja o samem jedru reformacije in tega, česar se lahko naučimo od nje.

Vprašanje bi lahko bilo, ali imamo danes na voljo več demokracije kot na primer pred stoletjem, pol stoletja, generacijo nazaj ali ne. Dodatno bi se lahko spraševali, kako razumejo demokracijo mladi ljudje, rojeni okoli leta 2000, in kako njihovi starši. Prvi, spontani odgovor na vprašanje bi kajpak bil, da imamo danes na voljo več demokracije – pač skladno s splošnim ugotavljanjem, da vse raste in da nam je pravzaprav iz dneva v dan v vsakem pogledu bolje, da kapitalistično življenje ni nič drugega kot eno samo napredovanje v lepši jutri. Kdo bi plaho ugovarjal, da ni čisto tako, da se širijo tudi ekstremistična gibanja, da so ponekod na oblasti populistični desničarji, ki ovirajo demokracijo, vendar to ne bi ničesar pomembno spremenilo. Pravo vprašanje o naravi demokracije danes je namreč čisto drugje; je natanko tam, kjer ga je že dolgo nazaj artikuliral Karl Marx.

Ljudje se sprašujejo, zakaj drugi ljudje ne nosijo zaščitnih mask, ne sprašujejo se, zakaj jih ne nosijo sami, zakaj nekateri zanikajo obstoj koronavirusa, zakaj spet drugi verjamejo v teorije zarote. Potem medijski ljudje povabijo kakega psihologa ali filozofa, mu dajo na voljo pol minute, naj razloži odgovore na taka vprašanja. Človek bi pomislil, da se šalijo, čeprav se verjetno ne, ker hočejo smo dobro – tak bi bil njihov odgovor. V odgovor seveda gledalci dobimo to, kar lahko pričakujemo: nekaj klišejev, obrabljenih fraz in kak pološčen nasvet – nič torej. Ne naredijo pa vsaj polurne oddaje, v kateri bi imeli dovolj časa za poglobljene analize vprašanj in odgovorov. Dejansko je namreč pomembno vsaj spoznati, zakaj se ljudje vedejo, kot pač se. In ni res, da so samo v Sloveniji nekateri brezbrižni ali se celo norčujemo iz nas, ki nosimo maske in verjamemo v obstoj virusa. Doktor Fauci je te dni izjavil: če bi v Beli hiši uporabil besedo omejevanje ali zapiranje, bi se znašel v resnih težavah; verjetno bi vame metali paradižnike ali kaj podobnega. Slovenci in Slovenke niso nikakršne izjeme, kar pomeni, da ni ničesar esencialnega v naravi slovenstva, zaradi česar bi se ljudje nujno obnašali na neracionalne načine. Na take načine se vedejo zelo racionalno.

Preberem svoj jutranji časnik – The Guardian. Ni me strah, ko preberem to, o čemer spregovorim v nadaljevanju tega dnevniškega zapisa, ki bo nekega dne del zgodovine, za katero bodo kasnejši raziskovalci upravičeno rekli, da je bila žalostni dokaz človekove neracionalnosti in nezmožnosti za dolgoročno preživetje. V resnici me je groza, čeprav moram takoj dodati, da spremlja grozo tudi občutek nekakšne pomirjenosti, kar je morda nenavadno; ali pa vendarle ni, saj vemo, da se ljudje na koncu sprijaznijo, da je nečesa pač zares konec. Najprej tako naletim na podatek, da je letos Sibirija za okroglih 5 stopinj Celzija toplejša od dolgoletnega povprečja. Posledice segrevanja so seveda katastrofalne in v prihodnosti bodo še veliko bolj. In to ni nikakršna teorija zarote, saj so podatki izmerjeni na objektivne načine, z merilnimi napravami, in niso plod občutkov, niso mnenje in niso izdelek bolnega uma. Nadaljevanje je srhljivo prav zato, ker objektivni podatki na ljudi ne naredijo posebnega vtisa, za teorije zarote pa se zdi, da so neustavljivo privlačne in zanimive.

Pravijo, da za močnimi voditelji stojijo močni oboževalci. Psihološke raziskave dokazujejo ravno nasprotno. Da močni voditelji niso močni, čeprav so vplivni in pogosto bogati, in da so njihovi oboževalci predvsem konformisti, ki potrebujejo nekoga, ki vzbuja videz moči. To so torej ljudje, ki imajo radi videze in dokaze moči, s katero uveljavljajo svojo voljo in svoje interese – pogosto na škodo drugih ljudi. Zelo stara modrost pa pravi, da nihče ne more živeti srečno, če upošteva samo sebe in vse okoli sebe spreminja v vprašanje uporabnosti, tega, kar naj bi mu bilo v korist; paradoks je, da bi moral človek živeti za svojega soseda, če hoče živeti zase. Ljudje, ki imajo radi moč, močne voditelje in močne oboževalce, ne zmorejo živeti za svojega soseda – zlasti ne, če je sosed musliman, gej, lezbijka, transvestit, brezdomec, temnopolti tujec, migrant, invalid. In zlasti ne, če se vse skupaj dogaja v Sloveniji, ki je danes zaradi nekaterih močnih ljudi verjetno bolj notranja razcepljena, kot je bila kadarkoli doslej. Ko se zdi, da potrebujemo močne voditelje, je veliko bolj res, da potrebujemo neki paradoks.  

V moji mladosti je bil priljubljen izrek, ki si ga je delila generacija mladih: moji ljudje so bili pošteni in nosili so nebo v laseh … Potem je nastopil neoliberalizem ko ideja in kot množica praks, s katerimi so skušali preobraziti družbeno življenje ter postaviti daleč v ospredje svobodo globalnih trgov, ki naj bi ji služili ljudje. A nekatere zadeve se kljub temu niso spremenile, saj mladost ne more kar izginiti. Ohranja se skozi zgodovino, zato bo preživela tudi neoliberalizem. Potem bo dokončno jasno, kaj to sploh pomeni. In zakaj je imel prav Lao Ce, ki je živel približno v istem času kot Sokrat, potem pa dojel: dirjanje po svetu in lovljenje nečesa potiska um na rob norosti. Moder človek se zato prepusti temu, kar čuti, in ne temu, kar vidi. To izbere in ve, da je izbral dobro. Moč nima s takim izbiranjem nobene resne zveze, sreča jo ima. Tega ne razumeta dobro niti aktualni slovenski predsednik niti aktualni premier, ki bi moralo voditi državo in ljudstvo, a ne vodita prav ničesar, če odštejemo kopičenje istega in priklanjanje avtoritarnim močnim sotrpinom.

Danes je 23. oktober 2020. Janez Janša je izjavil, da svet potrebuje močne voditelje in močne ZDA, potem pa dodal, da zelo navija, da bi Trump postal predsednik ZDA. Ena izmed študij, ki so jo napravili v okviru American Psychological Association, je pokazala pomembne povezave med strahom, upanjem, razumevanjem usode in sanjami ljudi, ko se odločajo za svojega predsednika. Da, nekateri ljudje imajo res radi močne voditelje, tak voditelj je na primer severnokorejski vrhovni voditelj Kim Džong Un, ki je tako močan, da se ga bojijo čisto vsi državljani, številni ljudje pa imajo veliko raje voditelje, ki dobro razumejo svet in njegove razsežnosti, zlasti pa ljudi, njihove strahove, sanje in upanje. Zato moramo dolgoročno razmišljati precej drugače. In lahko rečemo. Ne, gospod Janša, svet potrebuje inteligentne, modre, strpne in predvsem etične voditelje. Moč je namreč v inteligenci in etičnosti, ne pa v mišicah, denarju, orožju ali avtoritarnih voditeljih, ki ti krijejo hrbet celo tedaj, ko dokazano kršiš zakone in samovoljno vlečeš poteze, zaradi katerih trpi ogromno ljudi. 

Čez osem let bi jih dopolnil sto. James Randi, pošteni lažnivec, kot je imenoval samega sebe, mož, ki me je navdihoval vsa ta leta s svojo neprizanesljivostjo, s katero je razkrinkaval človeško naivnost, vraževernost in neumnost ter preračunljivost in zlobnost teh, ki bogato služijo na račun zmožnosti: da verjamemo v to, kar ne obstaja; da trdimo, da se dogaja nekaj, kar se ne dogaja; da vztrajno zanikamo, kar je dokazano; da strastno prepričujemo drug drugega v magijo, zdravljenje, ki ni zdravljenje, ampak je prodajanje megle, čudodelništvo, ki ni nič drugega kot brcanje v temo, ali teorije zarote, ki niso niti teorije niti zarote; da lahko sami sebe prepričamo v še tako noro laž in verjamemo, da je brezmadežna resnica. Randi je nepopustljivo verjel v razum in zmožnost ljudi za kritično misel, ki resda uničuje iluzije, fikcije in razsvetljuje prostore, ki bi jih manipulatorji s človeškimi dušami najraje ohranjali v temi ali vsaj v megli, je pa zato v naše dobro in dolgoročno omogoča preživetje. Ni sicer nujno, da zares hočemo preživeti, toda ideja, da je življenje vredno in da ga velja ohranjati, je kljub vsemu dobra in bo obstala. Ali si res kdo predstavlja, da bi bili v teh časih pandemije ter srhljivih podnebnih sprememb in katastrof, ki nas še čakajo, v vladi astrologi, jasnovidci, napovedovalci usode, polagalci rok, čarovniki, magi, šepetalci, ki se pogovarjajo z duhovi umrlih, zdravilci z vodo in napitki brez eksperimentalno preverjenih učinkov, pisci horoskopov, šarlatani, ki kradejo ljudem denar s prodajanjem iluzij, fikcij in neumnih izrekov, ljudje, ki verjamejo v ploščato Zemljo, duhove, palčke, enoroge, parapsihologijo, nadnormalno, nadnaravno, paranormalno, okultno, zagrobno življenje, Boga, ki je ustvaril vesolje pred nekaj tisočletji, nebesa in pekel, angele, demone ali Satana, ki se klatijo naokoli in strašijo ljudi, nore prebivalce iz globin vesolja, ki ugrabljajo prijazne Zemljane in z njimi izvajajo brutalne eksperimente? Bi nas taki ljudje res vodili v lepšo prihodnost, ki bi bila podprta z znanostjo in umetnostjo, z novimi tehnologijami, načini zdravljenja dane še neozdravljivih bolezni, s solidarnostjo, z družbeno pravičnostjo in demokratičnimi procesi? Seveda, tako vlado si predstavlja vse preveč ljudi, in sicer zlahka. A ne Randi, ki je pred desetletji sodeloval pri ustanovitvi Komiteja za skeptična raziskovanja (pomagali so Carl Sagan, Isaac Asimov in drugi). In nikoli ni imel iluzij, da bodo zaradi tega ljudje kaj skromnejši, razumnejši ali inteligentnejši, prijaznejši, bolj solidarni, egalitarni in demokratični, bolj etični, manj sebični in bolj pripravljeni skrbeti drug za drugega, ne da bi pri tem ves čas mislili na denar, dobičke ali koristi zase.

Starogrški filozof Epiktet je nekoč izrekel nekaj zelo modrega in brezčasnega. Vedel je, da ljudje neprestano vrednotimo sebe in drug drugega, vedel pa je tudi, da naivno pričakujemo od sveta, da se bo ravnal po naših željah in potrebah. Prav zato je rekel tole: ne pričakujte, da se bo svet ravnal po vaših željah; namesto tega pričakujte, da se bo v njem dogajalo, kar se bo dogajalo.
 
Ko se človek obrne k sebi in neha tekati za srečo, neha sanjati, da bo uspel skladno s tem, kar drugi mislijo, da je uspeh, lahko spozna, da je sicer odvisen od nekaterih zunanjih zadev, saj ne more živeti v praznem prostoru, jasno pa mu postane, da je sreča vendarle povezana tudi s tem, kar je zunaj njega – na primer drugi ljudje.
 
Ko si vstopila v moj svet, sem bil navdušen nad tvojo zmožnostjo za tisti način pogovarjanja, ki ga izraža slovensko reklo ne sprejemam mačka v žaklju. Navdušenje je danes še večje, tako kot naraščata tvoja notranja mirnost in vednost, s katero ravnaš bolj preudarno kot številni drugi ljudje.
 
Ko gleda človek mojih let nazaj na mladost, je včasih nostalgičen. Ne mislim na obžalovanje, temveč na spomine, v katerih so nekateri ljudje kakor svetle zvezde, ki mirno svetijo in mečejo svojo svetlobo na vse okoli sebe, obenem pa ne računajo, da jih bo kdo zaradi tega hvalil. Prepričan sem, da boš taka svetla zvezda v mojem svetu, kot sem še bolj prepričan, da si svetla zvezda v svetu mojega sina.
 
Ljudje včasih kaj posejejo z ljubeznijo in kasneje žanjejo s hvaležnostjo. Oboje je v tvojih očeh, a ničesar ne obešaš na veliki zvon. Tvoja skromnost je tvoja vrlina in si kakor prijatelj, v katerem človek najde mir, to, kar najbolj potrebuje.
 
Verjamem, da bi moral človek želeti od drugega človeka, kar je najboljše, to pa je odprtost, zaradi katere je življenje vedno polno. Šele v izpolnjenosti življenja, upam trditi, da je izpolnjenost naša dolžnost, presenečeni odkrivamo, da je vsako jutro sveže in da celo starost najde svežino v odnosih z drugimi ljudmi, ki ohranjajo mladost.  
 
Ob praznovanju tvoje mladosti ti želim veliko svežine in odprtosti oziroma veliko mladosti, ki jo velikodušno izžarevaš, še naprej.
 
Tvoj,
d

Ozrem se na svoje življenje. Opazim marsikaj. Slišim, da me preko medijev nenehno pozivajo, naj nekaj počnem, naj bom dinamičen in aktiven. Naj na primer kupim nov avto za – samo 30 tisoč evrov. Vsak dan poslušam, naj bi nekam hitel, ker bo nečesa zmanjkalo. Tu je akcija in tam je tudi ena. Naj torej pohitim. Politiki se prepirajo med seboj, rdeča nit njihovih prepirov pa je, da nihče ni odgovoren za nič, ker je vedno na delu zarota zoper njih ali pa so krivci čisto drugje, le tam ne, kjer najverjetneje dejansko so; torej iščejo ključ pod lučjo, ne pa tam, kjer so ga izgubili, mi pa naj bi jim brezpogojno verjeli. Potem vzamem v roke jutranji časnik, The Guardian. Na prvi strani berem: Podatki kažejo, da je lansko onesnaženje zraka povzročilo prezgodnjo smrt skoraj pol milijona dojenčkov v prvem mesecu življenja, večinoma v državah v razvoju. Izpostavljenost onesnaževalom v zraku je škodljiva tudi za dojenčke v maternici. Lahko povzroči prezgodnji porod ali majhno porodno težo. Oba dejavnika sta povezana z večjo smrtnostjo dojenčkov. Pol milijona dojenčkov v enem letu samo zaradi svinjarije, ki jo spuščamo v ozračje! Obenem naj bi verjel politikom, da pospešeno skrbimo za trajnostni razvoj, za zeleno gospodarstvo in lepšo prihodnost za naše otroke. Berem naprej.